[SlovLit] Dan poezije v Kopru -- Puškinova Himna v proslavo kuge -- Distopija

[Miran Hladnik]

From: Vesna Lamut <vesna.tomc-lamut na guest.arnes.si>
To: hladnikmiran na gmail.com, slovlit na ijs.si
Date: Sat, 21 Mar 2020 19:41:48 +0100
Subject: Svetovni dan poezije v Kopru

Spoštovani dr. Miran Hladnik! Pošiljam vam priloženo, da boste vedeli
in videli, kako smo v Kopru obeležili letošnji svetovni dan poezije.
Zaradi znanih težav smo pesmi razposlali po e-naslovih, po facebooku,
o "dogodku" bodo pisali lokalni časopisi. V Kulturnem klubu Koper bi
bili veseli, če boste to tudi objavili na straneh Slovlita.

Lep pozdrav iz praznega obalnega mesta, a polnega ustvarjalne
energije, idej in čudovitih ljudi!
Vesna Tomc Lamut

Josip Murn - Aleksandrov: Pesem

Kakor roža na poljani
vsa mi v svatovskem bleščiš,
ali greš mi v svate, dèkle,
ali sama se možiš?

Oj, ti dèkle, dèkle moje,
nagelj poljski že cvetè,
rastejo že rdeče rože,
od želja srce mi mrè.

Oj, ti dèkle, dèkle moje,
pojdi, pojdi za menoj,
kakor veter z drobno travo
jaz igral bi se s teboj.

[Ker pesmi večinoma še niso v javni lasti, objavljam za zgled od
priloženih 33 strani poezije samo tole Murnovo Pesem. -- mh]

===

From: Ivan Verc <iverc na spin.it>
To: slovlit na ijs.si
Date: Sat, 21 Mar 2020 17:08:23 +0100
Subject: Puškinova Himna v proslavo kuge

Jeseni leta 1830 je v Moskvi divjala kuga. Puškin je bil takrat v
Boldinu in je zaradi epidemije ostal tam tri mesece. V tem času je
napisal »male tragedije«. Gostija v času kuge je izvirna prepesnitev
drame škotskega pisatelja Johna Wilsona The City of the Plague (1816).
Puškin je junaku Wilsonove drame Walshingamu (Predsedniku) dodal Himno
v proslavo kuge, za življenje in pogum. V angleškem izvirniku teh
spodbudnih besed ni (prevod Josip Vidmar, 1949).

Mnogi:
Himna v proslavo kuge, čujmo, čujmo!
Himna v proslavo kuge, bravo, bravo!

Predsednik (poje):
Ko pride silne zime čas,
ki kakor vojvoda na nas
kosmate privali družine
svojega mraza in snega,
v sprejem zažgemo ji kamine,
žar zimskih nas gostij obda.

Zdaj kuga kakor grozen car
prišla je, da zada nam vdar,
obeta žetev si bogato;
na naša okna dan in noč
s pogrebno trka nam lopato...
Kaj moremo, kje je pomoč?

Kot z zimo pridemo na kraj,
storimo tudi s kugo zdaj!
Zapali luč, nalij bokale,
potopi um v opojno slast,
praznuj gostije, bakanale,
da kuge počastiš oblast.

Nekaj opojnega je boj,
še brezno smrti je opoj,
kot divji srd je oceana,
valov kipenje, burni mrak,
kot piš arabskega orkana —
i kuge dih opoj je tak.

V vsem, koder nam pogin preti,
za smrtna srca se taji
nerazumljiva nam naslada.
Je jamstvo to nesmrtnosti?
In srečen, kdor to sred propada
lahko dozna in doživi.

Da, kuga, bodi hvaljena,
temà gomile ni strašna,
poziv tvoj nič nas ne omaje!
Mi družno pijemo iz kup
in dev-rož pijemo dihljaje,
ki v njih morda je kuge strup.

===

Od: Klemen Lah <klemnov na gmail.com>
Date: V sob., 21. mar. 2020 ob 14:46
Subject: Distopija

Miran, na slovlitu spremljam predloge literarnih del, ki tematizirajo
aktualni družbeni problem - kužne bolezni. Z veseljem jih spremljam,
hkrati pa se ne morem znebiti nadležne misli, da spregledujemo neko
drugo, nič manj problematično temo. In da bi pravzaprav morali zbirati
predloge za - distopijo. Antiutopični romani trenutno več povedo o
stanju duha kot dela, ki obravnavajo kužne bolezni. Samo misel!

Lp, Klemen