[SlovLit] Spoznaj jezik sosedov -- Nastanek prekmurščine

[Miran Hladnik]

From: "Slovenski slavistični kongres 2019" <
slavisticni.kongres na guest.arnes.si>
To: slovlit na ijs.si
Date: Fri, 04 Oct 2019 07:46:25 +0200
Subject: Slovenski jezik in njegovi sosedje - nagovor predsednika na
kongresu ZDSDS

        Živé naj vsi naródi,
       što dočekati žele dan,
      che, là ch’al va il soreli,
die Welt dem alten Streit entsag!
              Mennyi rab
              lesz szabad,
    amico, non ostile il vicino!

Tako sedma kitica Prešernove Zdravljice iz leta 1844 zveni kot lepljenka iz
slovenskega jezika in njegovih mejakov. Slovenski jezik je zgodovinsko
prisoten na Slovenskem, na slovenskem jezikovnem prostoru v Sloveniji in
zamejstvu. Na tem kulturno enkratnem koščku Evrope se srečujejo romanska,
slovanska in germanska jezikovna skupina indoevropske jezikovne družine ter
ugrska podveja ugrofinske veje uralske jezikovne družine. Današnje
jezikovno stanje je rezultat dinamičnega, več kot tisoč tristo let
trajajočega jezikovnega in kulturnozgodovinskega razvoja tega in bližnjih
jezikovnih prostorov.

Povzetek zgodovinskega dogajanja torej naslika postopno nastajanje pestrega
jezikovnega mozaika na Slovenskem. Furlanski jezik je romanski jezik, ki
ima na svojem zgodovinskem prostoru kontinuiteto iz antike. Časovne (in
zemljepisne) različice slovenskega jezika, ki so bile v vzhodnih Alpah in
zahodni Panonski nižini ter ob severni jadranski obali prisotne od konca 6.
oz. začetka 7. stoletja, pa so z neslovanskimi jezikovnimi sosedi v stik
prišle, potem ko so se ti začeli priseljevati na svoj sedanji jezikovni
prostor, in sicer nemški jezik po naseljevanju Bavarcev v vzhodne Alpe od
konca 8. stoletja, madžarski jezik z madžarsko naselitvijo Panonske nižine
konec 9. stoletja, italijanski jezik s širjenjem vpliva Benetk v priobalno
Furlanijo in na vzhodno jadransko obalo od 10. stoletja. Na severozahodu
samega južnoslovanskega jezikovnega kontinuuma je do nastanka zemljepisne
jezikovne meje med slovenskim in hrvaškim jezikom prišlo v obdobju od konca
10. do konca 12. stoletja. Srednji vek je zaznamovalo še priseljevanje
Judov in njihovo preganjanje. Tudi jezikovni otoki sredi slovenskega jezika
ali na njegovem obrobju so posledica poznosrednjeveških in novoveških
preseljevanj: nemški jezikovni otoki, med katerimi je bil največji
kočevski, so v večini nastali s kolonizacijo nemških kmetov v 13. in 14.
stoletju, posledica bežanja pred Turki pa so hrvaška čakavščina v Čičariji
in srbska štokavščina v južni Beli krajini kot tudi Romi na Dolenjskem in v
Prekmurju ter Sinti na Gorenjskem.

Prikazani mozaik »tradicionalne«, zgodovinsko prisotne jezikovne
raznolikosti zemljepisno stičnih jezikov in narečij na Slovenskem, ki je
bilo v zgodovini vezano na politične in kulturne centre zlasti v nemškem, a
tudi (beneško) italijanskem ter madžarsko-hrvaškem govornem območju, se je
po razpadu avstro-ogrske monarhije leta 1918 in z integracijo večjega dela
slovenskega jezikovnega prostora v južnoslovansko politično tvorbo na
ozemlju današnje Slovenije obogatil tudi z jeziki narodov z območja
nekdanje Jugoslavije, v najnovejšem času pa še z jeziki priseljencev iz
bolj oddaljenih dežel in drugih celin.

V času po drugi svetovni vojni predvsem zaradi naraščanja svetovnega vpliva
Združenih držav Amerike nikakor ne moremo mimo vse bolj uveljavljajočega se
kot družbeno stičnega angleškega jezika, ki ima danes razsežnost jezika
globalne komunikacije. V najnovejšem času smo praviloma na mednarodni
ravni, včasih pa celo znotraj posameznih neangleško govorečih jezikovnih
okolij zaradi mednarodnosti dogajanja ponekod priča redukciji
sporazumevanja izključno v globalnem jeziku. Velika nevarnost tega početja
ni samo zmanjševanje jezikovne in posledično kulturne raznolikosti sveta,
ki jo humanistično občutljivi posameznik mora doživljati kot nezamenljivo
kulturno vrednoto, temveč ob uzurpaciji globalnega diskurza v virtualnem
globalnem imperiju tudi v miselnem kolonializmu predstavnega sveta nosilcev
globalščine. Pri tem se diskurzivno šibkejšim jezikovnim skupnostim lahko
celo zgodi, da skozi ponotranjeno optiko globalnega diskurza začnejo sami
nase gledati tako, kot jih vidi globalni diskurz, – navadno kot neko
nepomembno obrobje globalnega imperija brez političnega, gospodarskega in
kulturnega pomena.

V znanosti pa prevlada enojezičnega diskurza v globalnem jeziku lahko
pomeni tudi drastično zmanjšanje metodološkega pluralizma. V jezikoslovju
npr. agresivni modni teoretični modeli in metodološki pristopi z neznansko
lahkotnostjo površinskosti pogosto ob skoraj popolni odsotnosti poznavanja
jezikovnega gradiva naznanjajo »najnovejša« odkritja – kratkega diha.
Ponekod so že skoraj popolnoma izpodrinili poglobljeno
znanstvenoraziskovalno delo, temelječe na natančnem poznavanju predmeta
preučevanja ter v odgovorni in samokritični uporabi takih teorij in
metodologije, ki izkazujejo relevantne znanstvene dosežke daljšega diha.

Nobenega dvoma ni, da moramo angleščino, ta čudoviti jezik, v katerem so
svoja književna dela ustvarjali mojstri besede kot William Shakespeare,
George Noel Gordon Byron, Charles Dickens, Oscar Wilde, James Joyce,
Virginia Woolf in mnogi drugi, še kako zelo dobro poznati! Toda ne zato, da
se v enojezičnosti in enokulturnosti ter jezikovni in kulturni omejenosti
globalnega jezika, temelječega na angleščini, utopimo, temveč da v globalni
diskurz vnašamo svoj pogled ter s tem prispevamo k njegovi pluralnosti in
predvsem humanistični občutljivosti. Ta lahko in mora prispevati k
dejanskemu udejanjanju enakovrednosti in enakopravnosti vseh jezikov sveta
ne glede na njihovo genealoško, sociološko in tipološko klasifikacijo ter k
medsebojnemu spoštovanju in prijateljskemu sobivanju njihovih nosilcev,
samoumevna posledica česar so splošno zagotovljene jezikovne pravice
posameznika in skupnosti ter polnofunkcionalnost vseh jezikov v dobi
digitalne pismenosti in globalne večjezičnosti.

Osnova za vse to pa je poglobljeno poznavanje najprej svojega jezika in
kulture, tj. njunega pojavljanja v času, prostoru in družbi, ki nam med
drugim odkrije tudi ozmotsko prepletanje z zemljepisno in družbeno stičnimi
jeziki in kulturami. Samó poznavanje palete jezikov (seveda na različnih
zahtevnostnih stopnjah) – sosedskih, drugih »nesvetovnih« in »svetovnih«,
klasičnih in drugih starih ter globalnega – nam da miselno širino in nas
lahko reši pred pastjo zoženosti pogleda zaradi omejenosti samo na lastni
jezik na eni strani ali redukcije samo na globalni jezik ob nekem
umišljenem svetovljanstvu na drugi. Kaj si lahko mislimo o nekom, ki na
primer v Evropi ob vsej jezikovni in kulturni raznolikosti v posameznih
zemljepisno-kulturnozgodovinskih regijah poleg svojega maternega od drugih
jezikov pozna samo globalni jezik? – Da je podpovprečno jezikovno izobražen
in kulturno razgledan ter se po definiciji ne more šteti za svetovljana.
Lokalno, nacionalno, regionalno in globalno gredo z roko v roki!

Odnosi med sosedi so lahko zelo kompleksni ... Naloga stroke pri
preučevanju sosedskih jezikov in kultur ni, da slednje idealizira ali
demonizira, temveč da se o njih (čim bolj objektivno) informira. Naloga
jezikoslovne in literarnovedne znanosti je, da svoj predmet preučevanja
teoretično in metodološko relevantno raziskuje ter s tem prihaja do
relevantnih raziskovalnih dosežkov, naloga predmetne didaktike pa, da ta
spoznanja kot sistematizirano, strukturirano znanje občutljivo prenese v
šolsko prakso. Oboroženost z ideološko čim bolj sterilnim znanjem pa je
najboljša zaščita in obramba pred miselnim kolonializmom vseh vrst.

K vsemu temu skuša vsaj delno prispevati tudi naslovna tema Slovenskega
slavističnega kongresa 2019 v Novem mestu. S spoznavanjem sosedskih
jezikov, ki odpirajo vrata v svoje kulture, pa poleg tega uresničujemo tudi
Prešernove želje, da mejaki ne bodo vragi, temveč sosedje. Če znani izrek v
delfskem preročišču – starogrško Gnoothi seautov, prevedeno latinsko Nosce
te ipsum ‘Spoznaj samega sebe!’ –, katerega naj bi bil eden od sedmih
modrecev, preoblikujemo po svoje, bi moto našega letošnjega strokovnega
srečanja lahko bil: Spoznaj svoj jezik in jezik svojega soseda!

Matej Šekli, predsednik Zveze društev Slavistično društvo Slovenije

(Govor je dosegljiv tudi na http://slov.si/doc/sekli_nagovor.doc  -- mh.)

 ===

Od: Academia <updates na academia-mail.com>
Date: V čet., 3. okt. 2019 ob 23:34
Subject: Nastanek in razvoj prekmurskega knjižnega jezika

Dear Miran, You read the paper ANALIZA RETORIČNIH PRVIN SLOVENSKEGA
NARODNOPREBUDNIŠKEGA GOVORNIŠTVA 19. STOLETJA. A related Language
Development paper was uploaded to Academia: Nastanek in razvoj prekmurskega
knjižnega jezika,  Marko Jesenšek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega
knjižnega jezika, Zora 90. The article discusses the Pannonian linguistic
area, where Cyril and Methodius' Slavic liturgy paved the way for the
development of Western South Slavic literary langugae variants, i. e.
Kajkavian, Prekmurian, and eastern Styrian. The article surveys the
development of the Prekmurian (literary) language [...]
-------------- naslednji del --------------
HTML priponka je prečiščena...
URL: <https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/attachments/20191004/537376fa/attachment.htm>