<div dir="auto">From: "Slovenski slavistični kongres 2019" <<a href="mailto:slavisticni.kongres@guest.arnes.si" target="_blank" rel="noreferrer">slavisticni.kongres@guest.arnes.si</a>><br>
To: <a href="mailto:slovlit@ijs.si" target="_blank" rel="noreferrer">slovlit@ijs.si</a><br>
Date: Fri, 04 Oct 2019 07:46:25 +0200<br>
Subject: Slovenski jezik in njegovi sosedje - nagovor predsednika na kongresu ZDSDS<br>
<br>
        Živé naj vsi naródi,<br>
       što dočekati žele dan,<br>
      che, là ch’al va il soreli,<br>
die Welt dem alten Streit entsag!<br>
              Mennyi rab<br>
              lesz szabad,<br>
    amico, non ostile il vicino!<br>
<br>
Tako sedma kitica Prešernove Zdravljice iz leta 1844 zveni kot lepljenka iz slovenskega jezika in njegovih mejakov. Slovenski jezik je zgodovinsko prisoten na Slovenskem, na slovenskem jezikovnem prostoru v Sloveniji in zamejstvu. Na tem kulturno enkratnem koščku Evrope se srečujejo romanska, slovanska in germanska jezikovna skupina indoevropske jezikovne družine ter ugrska podveja ugrofinske veje uralske jezikovne družine. Današnje jezikovno stanje je rezultat dinamičnega, več kot tisoč tristo let trajajočega jezikovnega in kulturnozgodovinskega razvoja tega in bližnjih jezikovnih prostorov.<br>
<br>
Povzetek zgodovinskega dogajanja torej naslika postopno nastajanje pestrega jezikovnega mozaika na Slovenskem. Furlanski jezik je romanski jezik, ki ima na svojem zgodovinskem prostoru kontinuiteto iz antike. Časovne (in zemljepisne) različice slovenskega jezika, ki so bile v vzhodnih Alpah in zahodni Panonski nižini ter ob severni jadranski obali prisotne od konca 6. oz. začetka 7. stoletja, pa so z neslovanskimi jezikovnimi sosedi v stik prišle, potem ko so se ti začeli priseljevati na svoj sedanji jezikovni prostor, in sicer nemški jezik po naseljevanju Bavarcev v vzhodne Alpe od konca 8. stoletja, madžarski jezik z madžarsko naselitvijo Panonske nižine konec 9. stoletja, italijanski jezik s širjenjem vpliva Benetk v priobalno Furlanijo in na vzhodno jadransko obalo od 10. stoletja. Na severozahodu samega južnoslovanskega jezikovnega kontinuuma je do nastanka zemljepisne jezikovne meje med slovenskim in hrvaškim jezikom prišlo v obdobju od konca 10. do konca 12. stoletja. Srednji vek je zaznamovalo še priseljevanje Judov in njihovo preganjanje. Tudi jezikovni otoki sredi slovenskega jezika ali na njegovem obrobju so posledica poznosrednjeveških in novoveških preseljevanj: nemški jezikovni otoki, med katerimi je bil največji kočevski, so v večini nastali s kolonizacijo nemških kmetov v 13. in 14. stoletju, posledica bežanja pred Turki pa so hrvaška čakavščina v Čičariji in srbska štokavščina v južni Beli krajini kot tudi Romi na Dolenjskem in v Prekmurju ter Sinti na Gorenjskem.<br>
<br>
Prikazani mozaik »tradicionalne«, zgodovinsko prisotne jezikovne raznolikosti zemljepisno stičnih jezikov in narečij na Slovenskem, ki je bilo v zgodovini vezano na politične in kulturne centre zlasti v nemškem, a tudi (beneško) italijanskem ter madžarsko-hrvaškem govornem območju, se je po razpadu avstro-ogrske monarhije leta 1918 in z integracijo večjega dela slovenskega jezikovnega prostora v južnoslovansko politično tvorbo na ozemlju današnje Slovenije obogatil tudi z jeziki narodov z območja nekdanje Jugoslavije, v najnovejšem času pa še z jeziki priseljencev iz bolj oddaljenih dežel in drugih celin.<br>
<br>
V času po drugi svetovni vojni predvsem zaradi naraščanja svetovnega vpliva Združenih držav Amerike nikakor ne moremo mimo vse bolj uveljavljajočega se kot družbeno stičnega angleškega jezika, ki ima danes razsežnost jezika globalne komunikacije. V najnovejšem času smo praviloma na mednarodni ravni, včasih pa celo znotraj posameznih neangleško govorečih jezikovnih okolij zaradi mednarodnosti dogajanja ponekod priča redukciji sporazumevanja izključno v globalnem jeziku. Velika nevarnost tega početja ni samo zmanjševanje jezikovne in posledično kulturne raznolikosti sveta, ki jo humanistično občutljivi posameznik mora doživljati kot nezamenljivo kulturno vrednoto, temveč ob uzurpaciji globalnega diskurza v virtualnem globalnem imperiju tudi v miselnem kolonializmu predstavnega sveta nosilcev globalščine. Pri tem se diskurzivno šibkejšim jezikovnim skupnostim lahko celo zgodi, da skozi ponotranjeno optiko globalnega diskurza začnejo sami nase gledati tako, kot jih vidi globalni diskurz, – navadno kot neko nepomembno obrobje globalnega imperija brez političnega, gospodarskega in kulturnega pomena.<br>
<br>
V znanosti pa prevlada enojezičnega diskurza v globalnem jeziku lahko pomeni tudi drastično zmanjšanje metodološkega pluralizma. V jezikoslovju npr. agresivni modni teoretični modeli in metodološki pristopi z neznansko lahkotnostjo površinskosti pogosto ob skoraj popolni odsotnosti poznavanja jezikovnega gradiva naznanjajo »najnovejša« odkritja – kratkega diha. Ponekod so že skoraj popolnoma izpodrinili poglobljeno znanstvenoraziskovalno delo, temelječe na natančnem poznavanju predmeta preučevanja ter v odgovorni in samokritični uporabi takih teorij in metodologije, ki izkazujejo relevantne znanstvene dosežke daljšega diha.<br>
<br>
Nobenega dvoma ni, da moramo angleščino, ta čudoviti jezik, v katerem so svoja književna dela ustvarjali mojstri besede kot William Shakespeare, George Noel Gordon Byron, Charles Dickens, Oscar Wilde, James Joyce, Virginia Woolf in mnogi drugi, še kako zelo dobro poznati! Toda ne zato, da se v enojezičnosti in enokulturnosti ter jezikovni in kulturni omejenosti globalnega jezika, temelječega na angleščini, utopimo, temveč da v globalni diskurz vnašamo svoj pogled ter s tem prispevamo k njegovi pluralnosti in predvsem humanistični občutljivosti. Ta lahko in mora prispevati k dejanskemu udejanjanju enakovrednosti in enakopravnosti vseh jezikov sveta ne glede na njihovo genealoško, sociološko in tipološko klasifikacijo ter k medsebojnemu spoštovanju in prijateljskemu sobivanju njihovih nosilcev, samoumevna posledica česar so splošno zagotovljene jezikovne pravice posameznika in skupnosti ter polnofunkcionalnost vseh jezikov v dobi digitalne pismenosti in globalne večjezičnosti.<br>
<br>
Osnova za vse to pa je poglobljeno poznavanje najprej svojega jezika in kulture, tj. njunega pojavljanja v času, prostoru in družbi, ki nam med drugim odkrije tudi ozmotsko prepletanje z zemljepisno in družbeno stičnimi jeziki in kulturami. Samó poznavanje palete jezikov (seveda na različnih zahtevnostnih stopnjah) – sosedskih, drugih »nesvetovnih« in »svetovnih«, klasičnih in drugih starih ter globalnega – nam da miselno širino in nas lahko reši pred pastjo zoženosti pogleda zaradi omejenosti samo na lastni jezik na eni strani ali redukcije samo na globalni jezik ob nekem umišljenem svetovljanstvu na drugi. Kaj si lahko mislimo o nekom, ki na primer v Evropi ob vsej jezikovni in kulturni raznolikosti v posameznih zemljepisno-kulturnozgodovinskih regijah poleg svojega maternega od drugih jezikov pozna samo globalni jezik? – Da je podpovprečno jezikovno izobražen in kulturno razgledan ter se po definiciji ne more šteti za svetovljana. Lokalno, nacionalno, regionalno in globalno gredo z roko v roki!<br>
<br>
Odnosi med sosedi so lahko zelo kompleksni ... Naloga stroke pri preučevanju sosedskih jezikov in kultur ni, da slednje idealizira ali demonizira, temveč da se o njih (čim bolj objektivno) informira. Naloga jezikoslovne in literarnovedne znanosti je, da svoj predmet preučevanja teoretično in metodološko relevantno raziskuje ter s tem prihaja do relevantnih raziskovalnih dosežkov, naloga predmetne didaktike pa, da ta spoznanja kot sistematizirano, strukturirano znanje občutljivo prenese v šolsko prakso. Oboroženost z ideološko čim bolj sterilnim znanjem pa je najboljša zaščita in obramba pred miselnim kolonializmom vseh vrst.<br>
<br>
K vsemu temu skuša vsaj delno prispevati tudi naslovna tema Slovenskega slavističnega kongresa 2019 v Novem mestu. S spoznavanjem sosedskih jezikov, ki odpirajo vrata v svoje kulture, pa poleg tega uresničujemo tudi Prešernove želje, da mejaki ne bodo vragi, temveč sosedje. Če znani izrek v delfskem preročišču – starogrško Gnoothi seautov, prevedeno latinsko Nosce te ipsum ‘Spoznaj samega sebe!’ –, katerega naj bi bil eden od sedmih modrecev, preoblikujemo po svoje, bi moto našega letošnjega strokovnega srečanja lahko bil: Spoznaj svoj jezik in jezik svojega soseda!<br>
<br>
Matej Šekli, predsednik Zveze društev Slavistično društvo Slovenije<br>
<br>
(Govor je dosegljiv tudi na <a href="http://slov.si/doc/sekli_nagovor.doc" rel="noreferrer noreferrer" target="_blank">http://slov.si/doc/sekli_nagovor.doc</a>  -- mh.)<br>
<br>
 ===<br>
<br>
Od: Academia <<a href="mailto:updates@academia-mail.com" target="_blank" rel="noreferrer">updates@academia-mail.com</a>><br>
Date: V čet., 3. okt. 2019 ob 23:34<br>
Subject: Nastanek in razvoj prekmurskega knjižnega jezika<br>
<br>
Dear Miran, You read the paper ANALIZA RETORIČNIH PRVIN SLOVENSKEGA NARODNOPREBUDNIŠKEGA GOVORNIŠTVA 19. STOLETJA. A related Language Development paper was uploaded to Academia: Nastanek in razvoj prekmurskega knjižnega jezika,  Marko Jesenšek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjižnega jezika, Zora 90. The article discusses the Pannonian linguistic area, where Cyril and Methodius' Slavic liturgy paved the way for the development of Western South Slavic literary langugae variants, i. e. Kajkavian, Prekmurian, and eastern Styrian. The article surveys the development of the Prekmurian (literary) language [...] <br></div>