[SlovLit] Od jezuitov do Cankarja -- Sovretova nagrada 2019 -- Ob evropskem dnevu jezikov

[Miran Hladnik]

From: "Slovenski gledališki inštitut" <mihael.cepeljnik na slogi.si>
Date: Thu, 26 Sep 2019 09:34:38 +0200
Subject: Vabilo. Javno vodstvo po stalni razstavi HOJA za GLEDalIŠČEM.
Od  jezuitov do Cankarja (sreda, 2. 10. ob 16.30)

Slovenski gledališki inštitut – Gledališki muzej vas vljudno vabi na
javno vodstvo po stalni razstavi HOJA za GLEDalIŠČEM. Od  jezuitov do
Cankarja, ki bo v sredo, 2. oktobra 2019 ob 16.30 (2. nadstropje
Slovenskega gledališkega inštituta, Mestni trg 17, Ljubljana).

Stalna razstava osvetljuje pot, ki jo je slovensko gledališče
prehodilo od 17. do 20. stoletja. Velika storia sega od gledališča
reformatorjev in protireformatorjev in se sklene z nastopom
slovenskega dramatika evropskega formata Ivana Cankarja na prelomu 19.
in 20. stoletja. Ob tem nazorno prikaže, da so vsi ključni prelomni
dogodki in procesi na tej poti v znamenju bodisi paralelnih evropskih
procesov ali pa evropskih korenin oziroma vplivov; a hkrati vendarle
tudi v znamenju emancipacije slovenskega gledališča od prevelike
zavezanosti slednjim ‒ zlasti na ravni jezika in nacionalne
samobitnosti.

===

From: "DSKP Društvo" <dskp na dskp-drustvo.si>
Date: Thu, 26 Sep 2019 13:35:09 +0200
Subject: Sovretova nagrada 2019

Spoštovani, obveščamo vas, da sta prejemnici letošnje Sovretove
nagrade, ki jo Društvo slovenskih književnih prevajalcev podeljuje za
posebno uspele prevode leposlovnih besedil iz tujih jezikov v
slovenščino, prevajalki Breda Biščak in Tatjana Jamnik. Sovretovo
nagrado za leto 2019 bomo podelili v četrtek, 24. 10. 2019, ob 19.00 v
Hrastniku, v Knjižnici Antona Sovreta.

Lep pozdrav,
dr. Đurđa Strsoglavec, predsednica DSKP

===

Od: Ignacija Fridl Jarc <urednistvo na slovenska-matica.si>
Date: V čet., 26. sep. 2019 ob 14:23
Subject: SM - misel o stanju slovenščine ob evropskem dnevu jezikov
(objavljeno v rubriki Duhovna misel, Prvi program Radia Slovenija, 26.
9. 2019 ob 5.50)

Na pobudo Sveta Evrope že od leta 2001 vsak 26. september praznujemo
evropski dan jezikov. To je dan, ko naj bi spodbujali učenje tujih
jezikov in s spoznavanjem njihove različnosti krepili medkulturni
dialog.

Sliši se lepo in prav je. Z zmožnostjo sporazumevanja v različnih
jezikih se nedvomno krepi moč medsebojnega razumevanja.  Vendar
praznovanje postane grenko tisti hip, ko se čaščenje tujih jezikov
odvija na račun svoje lastne, materne govorice. V podobno ne samo
žalostno, že skoraj tragično situacijo je zabredla tudi sodobna
slovenska družba.

Starši množično vpisujejo otroke na tečaje tujih jezikov, ne da bi jih
skrbelo, da njihovi otroci ne poznajo temeljnih osnov in slovničnih
pravil materne govorice in da so v jeziku, v katerega so se rodili,
skoraj polpismeni. Tiho, brez velikega političnega pompa, a zelo
vztrajno se zaradi egocentričnih interesov profesorskega kadra za
lastno promocijo v svetu in zagotavljanju služb z vpisovanjem tujih
študentov izvaja postopna anglizacija univerzitetnega pouka na
Slovenskem. Iz – kot temu pravijo – dobro obveščenih krogov pa sem
izvedela, da se pripravlja še drznejši načrt, po katerem se bo na vseh
slovenskih gimnazijah po en razred v letniku poučevalo kar v angleškem
jeziku. O tem, kako bodo potemtakem poučevali slovenščino in slovensko
slovnico, se najbrž ne sprašujejo, saj bo tako in tako glavni jezik
očitno kar angleški.

Pred 155 leti Slovenci nismo imeli pravice do rabe lastnega jezika v
uradih in šolah. Takrat so slovenski rodoljubi v Ljubljani ustanovili
Slovensko matico z namenom, da bi v izobraževalnem procesu pomagala
krepiti slovensko jezikovno zavest in z izdajanjem učbenikov poskrbela
za razvoj slovenske znanstvene terminologije. Več kot stoletje in pol
kasneje pa malomarno zavržemo to dediščino očetov in malikujemo en
sam, univerzalni evropski in svetovni jezik, v katerem se bo
različnost kvečjemu izgubila, ne pa okrepila. Če bi bili res dobri,
izvrstni znanstveniki, potem bi svet prihajal k nam in se mu mi ne bi
prilizovali z zasramovanjem slovenščine. Če bi res ljubili svoj domači
jezik, potem ne bi plačevali slovenskih gimnazij zato, da bodo
poskrbele za izvoz naše mlade intelektualne elite, ampak bi jih
razvili do take stopnje kritičnega mišljenja in znanja, da bi jim bila
odprta vsa vrata v svet znanosti. In če bi imeli količkaj
zdravorazumske pameti, bi vedeli, da lahko človek resnično osvoji tuj
jezik šele takrat, ko kar najodličnejše obvlada svojega lastnega.

Zato se ob dnevu evropskih jezikov sprašujem predvsem o tem, kdo in
zakaj nam prodaja cesarjeva nova oblačila o jezikovnem bogastvu
Evrope, ko je naš jezik že dolgo gol in brez temeljne zaščite, ki se
ji pravi ljubezen do lastnega naroda in njegove jezikovne identitete.
Bojim se, da je vzrok v tem, da je človek brez identitete edini, ki se
bo uklonil vsem trendom, kakor nam jih narekuje sodobni svet, tudi
samozanikanju lastne pameti, svoje narodne kulture in osebne
različnosti. Najprej moramo torej vsak dan živeti svojo lastno
jezikovno posebnost, če hočemo kot narod živi in duhovno zdravi še
dolgo slaviti in častiti evropsko in tudi svetovno jezikovno
različnost in njihovo bogastvo.

dr. Ignacija J. Fridl, tajnica-urednica Slovenske matice