[SlovLit] Med priredjem in podredjem -- Črnogorska dialektologija -- Re: K novemu nacionalnemu kulturnemu programu

[Miran Hladnik]

Od: Strnad, Martina <Martina.Strnad na ff.uni-lj.si>
Date: V sre., 3. jul. 2019 ob 13:01
Subject: obvestilo - inavguracijsko predavanje pred izvolitvijo v
naziv redne profesorice dr. Mojce Smolej

Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani obvešča, da bo imela dr.
Mojca Smolej pred izvolitvijo v naziv redne profesorice javno
predavanje z naslovom SKLADENJSKE KONSTRUKCIJE MED PODREDJEM IN
PRIREDJEM. Javno predavanje bo v SREDO, 10. julija ob 11:30 v MODRI
SOBI, na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, Aškerčeva 2,
Ljubljana.

===

https://kuscholarworks.ku.edu/bitstream/handle/1808/29402/Greenberg_offprint_JosephFest_2019_22%20April-2%28proofs%2bfrontmatter%29_reduced.pdf?sequence=1&isAllowed=y
-- Marc L. Greenberg. Notes on a New Dialectology of Montenegrin.
Academia.edu.

===

From: Renata.Zamida na jakrs.si
Date: Wed, 3 Jul 2019 11:43:27 +0200
Subject: Re: K novemu nacionalnemu kulturnemu programu
(https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2019/006739.html in prej)

Spoštovani g. Hladnik,  v odziv na vaše nedavne zapise (spodaj), ki so
prišli tudi do nas, bi vas želela najprej opozoriti na bazo prevodov,
ki jo vodimo na Javni agenciji za knjigo, in je prosto dostopna, v njo
pa poskušamo vpisovati ne le prevode, ki jih JAK sofinancira, temveč
tudi take, ki nastanejo brez podpore in za katere vemo:
http://www.jakrs.si/mednarodna-dejavnost/baza-prevodov/

Ob tem še to: sofinanciranje prevodov nikoli ni 100%, temveč dosega v
povprečju 50% stroškov prevoda, pri čemer ne sofinanciramo odkupa
avtorskih pravic (do tega, da knjiga nastane v tiskani ali e-obliki,
pa seveda nastopi še vrsta drugih stroškov). Za pravice tuji založniki
sklenejo licenčne pogodbe, in nosilcu pravic (avtorju, založbi,
prevajalcu) plačujejo predujme in tantieme. To so prevodi, ki izhajajo
pri založbah v tujini in se prodajajo (v knjigarnah, na spletu itd),
kar je bistvo t.i. "trade publishing" panoge. Skratka, gre za avtorsko
zaščitena dela, in čeprav spodbujamo prevajanje slovenske literature s
subvencijami (kot to počno praktično vse druge države), jih ni mogoče
zagotoviti brezplačno v obliki prostodostopnih besedil, kot je to
možno v primerih del, ki niso več pod avtorskimi pravicami ali
osirotelih del, pa tudi pri teh ima prevajalec avtorske pravice za
prevod.

V osnovi je neprimerljivo govoriti  o objavah izsledkov sofinanciranih
raziskav in pa o objavi knjig ( sploh pa vse skupaj ni primerljivo z
wikiviri in wikipedijo).  Slovenska zakonodaja o avtorski in sorodnih
pravicah bi bila svetovni unikum, če bi predpisovala prostodostopno
objavljanje sofinanciranega izvirnega leposlovja, kaj šele prevodov,
kjer so lastniki pravic tuje založbe/avtorji, kot predlagate. V
znanstveni sferi so CC licence nekaj povsem drugega, pa še v teh
krogih potekajo debate, kaj nastaja v okviru dela na javni, znanstveni
ustanovi in kaj znanstvenik napiše v "prostem času". Globalne debate o
prosti dostopnosti znanstvenih in akademskih dosežkov, ki so
kulminirale bolj kot ne zaradi absurdno visokih naročnin na
"znanstvene revije", ki so pod okriljem globalnih ponudnikov tipa
Elsevier itd., ne morete primerjati s knjižnim založništvom. V
znanosti prihaja predvsem do situacije, ko znanstvene ustanove najprej
financirajo delo in posledično rezultate svojih zaposlenih, nato pa
jih morajo za "dostopnost" do teh rezultatov v obliki naročnin
odkupovati nazaj; zavedam se tudi, koliko denarja slovenske knjižnice
za te dostope na letni ravni porabijo, gre za cca 4 milijone po
podatkih arrs. Morda se bo to na globalni ravni v kratkem, tudi ob
pritisku znanstvenikov in znanstvenih ustanov, spremenilo, a pri
humanističnih vedah verjetno nazadnje, spet, zaradi določenih
specifik. Vsekakor pa tega kot rečeno ne gre primerjati z literaturo
in delovanjem "neznanstvenih" založb. Konec koncev tudi v programih
EU, kjer se sofinancirajo projekti prevajanja evropske literature, ni
nikakršnih zahtev po prostem dostopu knjig, ki nastanejo na podlagi
subvencijskih programov.

Menim, da je vaš zapis ("4. Če bo nevtraliziralo komercialne interese
založb, javnih zavodov ter drugih organizacij, ki jim gre najprej za
lastno preživetje in šele potem za kulturo" itd) žaljiv do knjižnih
ustvarjalcev, tako avtorjev kot prevajalcev, ki se morajo s svojim
delom preživljati bolj ali manj na trgu in jih velika večina ne
prejema plač javnih zavodov, izobraževalnih, znanstvenih institucij
itd., vaš razmislek pa gre v smeri, da za svoje delo naj ne bi bili
plačani v nobenem koraku eksploatacije njihovih del, ki sledi samemu
nastanku (in splošno znano je, za kakšne honorarje na avtorsko polo
tako izvirna kot prevodna dela nastajajo). To je, še enkrat, tudi v
popolnem nasprotju z zakonodajo o avtorskih in sorodnih pravicah, tako
pri nas kot v svetu. Žaljiv pa je tudi do knjižnih založnikov, ki v
zaostrenih pogojih vsesplošne komercializacije in prostodostopnosti
predvsem na slovenskem trgu životarijo, hkrati pa so tisti, ki izide
avtorjev v knjižni obliki omogočajo po nekih osnovnih profesoionalnih
standardih, ki vključujejo uredniško, lektorsko, korektorsko,
oblikovalsko in še kakšno drugo delo (npr. kuratorstvo kot prvo sito
založništva) in skrbijo za to, da je krog knjige od avtorja do bralca
sklenjen.

Lepo vas pozdravljam,
Renata Zamida

---

Direktorici Javne agencije za knjigo Renati Zamida se zahvaljujem za
povezavo na iskalnik po JAK-ovi zbirki prevodov. Z malo iznajdljivosti
se da iz nje razbrati, da je v njej trenutno 253 prevodov slovenskega
leposlovja v angleščino. Gre seveda samo za seznam naslovov, ne za
celotna besedila, kar pomeni, da je podatkovna zbirka namenjena bolj
dobremu počutju domačinov kot tujcem, ki bi jih želeli zainteresirati
za slovensko književnost.

Ime Javne agencije za knjigo pove, da bi morala skrbeti za javni
interes, to je za neoviran dostop javnosti do knjige. Direktorica
javnosti in njenega interesa nikjer ne omenja, govori le o interesih
avtorjev in založnikov in potrjuje mojo slutnjo, da JAK v prvi vrsti
zastopa založniške interese. Preživetje  posamezne založbe ali
posameznega avtorja seveda ni javni interes, javni interes je lahko le
preživetje slovenske književnosti v pisani mednarodni ponudbi.

Tako kot založniki brez zadrege ponujajo avtorjem pogodbe, po katerih
založbe pridobijo ekskluzivno pravico razpolaganja z avtorskim delom,
tako bi lahko JAK za knjige, ki jih financira, v imenu javnega
interesa zahteval prosti dostop prek spleta. Tega po lastnih besedah
ne počne, ker tudi v EU še ni take prakse. Književnost, ki se ne zna
predstaviti na sodoben način, tj. na spletu, si sama koplje jamo:
bralci bodo posegli pač po vidnejših in dostopnejših kulturnih
produktih, pa ne le tujci, ampak tudi slovenski bralci. Direktorica
govori o nevarnosti komercializacije in proste dostopnosti, kot da bi
šlo za eno isto reč, čeprav sta si pojma vsaksebi kot črno in belo! In
govori o "eksploataciji" avtorskih del, kot da je knjiga tržno blago,
ki se znuca na podoben način kot čevlji! Izražam obžalovanje nad
pomanjkanjem vizije civilizacijskih perspektiv, ki jih odpira gibanje
odprte kulture, nad nerazumevanjem osnovnega poslanstva inštitucije in
nad odsotnostjo strateških premislekov v Javni agenciji za knjigo. --
miran hladnik