[SlovLit] Promocija slovenske književnosti v tujini -- Medkulturna literarna izmenjava -- Krjavelj -- A nismo vsi balerina?

[Miran Hladnik]

Naključilo se je, da sta se med obiskovalci Bleda, ki so prenočili pri
nas, znašla dva profesorja književnosti iz Amerike. Doma bi si rada
prebrala kaj slovenskega v angleščini. Kaj sem jima lahko ponudil od
klasike na spletu? Zastareli seznam knjižnih prevodov
(http://slovlit.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/slov_lit.html), do katerih bi
lahko prišla samo po medknjižnični izposoji, nekaj Prešerna
(http://www.preseren.net/ang/3-1_poezije.asp ;
https://en.wikisource.org/wiki/Author:France_Pre%C5%A1eren) in eno
Cankarjevo črtico (https://en.wikisource.org/wiki/A_Cup_of_Coffee).
Glavna ovira za tako skromno ponudbo so avtorske pravice prevajalcev,
ki se uveljavljajo ob plačilu knjig, večinoma tiskanih. Prevodi, ki
jih financira Ministrstvo za kulturo, bi morali biti objavljeni pod
licenco CC (Creative Commons), ki omogoča brezplačno spletno širjenje,
namesto pod licenco copyright, ki slovensko književnost potiska v
gluho lozo. Potem se pa čudimo, zakaj tam zunaj o njej nihče nič ne
ve. -- miran

===

http://www.ludliteratura.si/intervju/preizkus-na-kriziscih-svetovnih-literarnih-tokov/
-- Aljaž Krivec: Preizkus na križiščih svetovnih literarnih tokov:
Pogovor z Muanisom Sinanovićem pred slovensko izvedbo festivala
LitLink. LUD Literatura 24. junija 2019 (o medkulturni literarni
izmenjavi).

===

Od: vnart <vladimir.nartnik1 na guest.arnes.si>
Date: V ned., 23. jun. 2019 ob 16:41
Subject: Krjavelj

Med odmevnimi liki Jurčičevega romana Deseti brat je tudi nekdanji
pomorščak Krjavelj. Njegovo obujanje spomina na stražarski spopad s
hudičem bi časovno kazalo na barko Ilirskega kraljestva, pozabljenega
z Bachovim absolutizmom, kolikor se zanemari podoben spopad v ljudski
pesmi Svetnikova barka (SLP 125). Dana pesem se glasi takole:

Svet Miklavž po gošči hodi
in težko sekiro nosi,
da si kje drevce dobi,
da si barko naredi.
Svet Miklavž drevce dobi,
vdare tri mu podeli,
razcepi ga na tri plati,
da si barko naredi.
Barko si na rame dene
in jo proti morju nese.
Svet Miklavž je na morji,
zraven huda stvar stoji.
Svet Miklavž de: "Oče naš!"
Huda stvar: "Miklavž je naš!"
Svet Miklavž: "Marija!" de.
Huda stvar: "Barigla," še,
"da bi vina polna bila,
da bi ga z Miklavžom pila,
da bi barko vkup vozila!"
"Vkup ne more je vozit,
kdor z menoj ne zna molit,
kdor ne zna Bogu služit!"
"Saj z teboj jaz znam molit,
saj jaz znam Bogu služit!"
Svet Miklavž še reče: "Amen!"
Huda stvar: "Glavo pod kamen!"

Pomorskega spopada tokrat ne odloči bridka sablja kakor v Krljavljevi
pripovedi, ampak besedna igra, sloneča na glasovni podobnosti besed
barka – barigla. Vrh tega je vabljivo je pripomniti, da se v
dalmatinski varianti dane pesmi kot sinonim za barko nahaja beseda
korablja, in ta spet nekoliko spominja na ime Krjavelj.

Vlado Nartnik

===

From: Elena Cerkvenic <elenacerkvenic na gmail.com>
To: slovlit na ijs.si
Date: Mon, 24 Jun 2019 10:05:57 +0200
Subject: Aktualnost romana Marka Sosiča Balerina, balerina: A nismo
vsi balerina?

Če se dobro spominjam, v knjigi Alojzije Zupan Sosič, ki je sicer
zanimiva, piše avtorica v povezavi z romanom Balerina, balerina našega
avtorja Marka Sosiča, da je roman napisan s perspektive psihično
bolnega dekleta in je omejen z duševno zaostalostjo junakinje.
Junakinja romana ima po avtoričinem mnenju kot neki zoženi
intelektualno psihološki horizont. Omejena je, piše Zupan Sosič, njena
sposobnost pripovedovanja. Balerinino življenje je strnjeno v
vsakodnevno ponovljivost.

A smo gotovi, da je perspektiva opazovalke omejena? A se to ne zdi
samo tistemu izmed nas, ki težko prepoznava te možnosti? A nima ta
junakinja, obratno, sposobnost neizmernega opazovanja, neizmernega
čutenja? Kar naj bi bilo omejeno, postane za našega avtorja Marka
Sosiča enostavno predmet vprašanja: kako komunicirati s svetom okoli
sebe. Marko Sosič postavlja pomen teme iskanja primerne komunikacije.
Hugo von Hofsmannsthal je obravnaval v svojem Pismu Lord Chandos -
Brief Lord Chandos temo, problem izgube komunikacije. V Italiji smo
Slovenci doživeli skupaj z našim jezikom fašistični teror, ki je
pomenil ustrahovanje, mučenje naših ljudi, prepoved govoriti
slovensko, prepoved govoriti svoj materni jezik. Marko Sosič, mislim,
v določeni meri vsaj, začuti v svojih literarnih delih neko
obremenitev, ki ima morda svoj izvor v preteklosti, morda prav v
navedeni hudi preteklosti, ki smo jo doživeli pod fašističnim režimom
Slovenci v Italiji. Gre torej morda za obremenitev zaradi težav pri
komuniciranju s svetom okrog sebe. Kdo jih danes v današnjem svetu
nima? Kdo si to dovoli izjaviti? Sosičeva balerina ni pasivna
opazovalka, je izredno aktivna opazovalka, o njej piše Ivanka Hergold
v spremni besedi, in sicer o njenem načinu zapisa: “Z nekim
nečloveškim angelskim odmikom lovi v svojo rahlo premaknjeno kamero
vse, kar se dogaja z njo ali pred njo”. Glagol loviti, ki ga uporablja
Ivanka Hergold, je še kako aktiven glagol! Iz tega sledi, da je
Sosičeva balerina izredna aktivna opazovalka, zaradi česar njena
perspektiva opazovanja nikakor ni omejena, obratno. Avtor Marko Sosič
daje svojo razlago, imamo jo lahko tudi kot odgovor: “Roman je nastal
v posebnem obdobju mojega opazovanja življenja in občutenja nemoči ob
reagiranju nanj. Obremenjevalo me je vprašanje, kako komunicirati s
svetom okoli sebe. V tem in toliko sem s svojo resničnostjo življenja
v okolju tudi sam Balerina …”

Elena Cerkvenič, brezposelna, sicer specializirana učiteljica za
poučevanje nemščine na srednjih in višjih srednjih šolah v Italiji,
kulturna delavka prostovoljka