[SlovLit] Ob povedi in stavku -- Južnoslovanski večeri -- 1. Toporišičev dan

[Miran Hladnik gmail]

From: <vlado na zrc-sazu.si>
Date: V pet., 19. okt. 2018 ob 14:02
Subject: Ob povedi in stavku

V slovensko pisani Češki skladnji Petre Stankovske (Ljubljana 2013) je
na str. 144 pozornosti vredna omemba delnega razhajanja v slovenskem
in češkem gledanju na poved:

Poved (vypoved) kot zvokovna oziroma grafična enota (večinoma) ustreza
stavku (veta) oziroma zvezi stavkov (souveti) kot formalni enoti.

Delno razhajanje postane bolj jasno, če se slovensko in češko gledanje
naveže na ustrezno izrazje v angleščini in hrvaščini, podano v
Temeljnih lingvističnih pojmih Roberta Lawrencea Traska (Zagreb 2005)
na str. 343 in 300 in 130:

clause             > surečenica   > veta           > stavek
sentence         > rečenica      > souveti       > zveza stavkov
utterance        > izjava          > vypoved      > poved

V navezavi vidno izstopa opis zveza stavkov, glede na bližino
slovenščine s češčino pa bi češki tvorjenki souveti pač ustrezala
slovenska tvorjenka sostavkovje.

Vlado Nartnik

===

From: "Maja Kovač" <mk.majakovac na gmail.com>
To: slovlit na ijs.si
Date: Fri, 19 Oct 2018 00:40:36 +0200
Subject: Južnoslovanski večeri: Medkuturno posredovanje

Vljudno vabljeni na pogovor o podobah in medijih prenosa
južnoslovanskih kultur v slovenski prostor, ki ga bosta vodila
študenta Sašo Puljarević in Maja Kovač s Filozofske fakultete UL,
gostje pa bodo profesorica in prevajalka dr. Đurđa Strsoglavec, sodna
tolmačka Sonja Cekova Stojanoska, novinarka Vesna Hrdlička Bergelj,
glasbenik Goran Bojčevski in urednica portala SKC Danilo Kiš dr.
Biljana Žikić.  Pridružite se nam v torek, 23. 10. 2018, ob 17. uri v
Drama Kavarni (Erjavčeva 1, Ljubljana).

===

From: "Matej Šekli" <matej.sekli na guest.arnes.si>
To: slovlit na ijs.si
Date: Thu, 18 Oct 2018 22:19:38 +0200
Subject: 1. Toporišičev dan - nagovor udeležencem in udeleženkam

Pobudo za znanstveni simpozij Toporišičev dan so dali člani in članice
Civilne pobude v spomin doktorju Jožetu Toporišiču Mostec. Že
obstoječemu simpoziju Pleteršnikov dan, poimenovanemu po vélikem
slovenskem slovaropiscu s konca 19. stoletja Maksu Pleteršniku
(1840–1923) iz Pišec, se tako pridružuje Toporišičev dan, ki nosi ime
po najpomembnejšem slovenskem slovničarju druge polovice 20. stoletja
akad. prof. dr. Jožetu Toporišiču (1926–2014) z Mosteca. Tako se bosta
v Posavju odslej vrstili dve znanstveni srečanji, imenovani po dveh
velikih posavskih jezikoslovcih, od katerih se bo prvo še naprej
posvečalo slovarju, drugo pa bo pod drobnogled jemalo slovnico.

Gramatikografijo slovenskega (knjižnega/standardnega) jezika 20.
stoletja so vidneje zaznamovale predvsem tri slovnice: Slovenska
slovnica za srednje šole (11916, 21921, 31924, 41934) Antona Breznika
(1881–1944), Slovenska slovnica (1956 s ponatisi) štirih avtorjev,
Antona Bajca (1897–1985), Rudolfa Kolariča (1898–1975), Mirka Rupla
(1901–1963) in zamolčanega Jakoba Šolarja (1896–1968), ter v njegovi
zadnji četrtini Slovenska slovnica (1. 1976, 2. 1984, 3. 1991, 4.
2000) Jožeta Toporišiča. Četrta izdaja Toporišičeve slovnice z letnico
2000 (nespremenjeni ponatis je iz leta 2004) torej simbolično zaokroža
slovnični opis slovenščine v 20. stoletju.

V jezikoslovnem opusu Jožeta Toporišiča ima med različnimi
jezikoslovnimi poddisciplinami poleg glasoslovja z naglasoslovjem
posebno mesto prav skladnja. Jezikoslovec je – podobno kot je to
storil pri glasovju in naglasu – v opis skladenjskega sistema
slovenskega jezika in njegovega pojavljanja v besedilu v primerjavi s
svojimi predhodniki vnesel kar nekaj teoretičnih in metodoloških
novosti. Poleg tega je obravnavo skladnje dodatno razširil z
nekaterimi pred tem neobravnavanimi področji (npr. z besedilno
fonetiko in besedilno, nadpovedno skladnjo). Za nameček pa je
skladenjski vidik močno zaznamoval tudi nekatera druga poglavja
njegove slovnice, namreč besedotvorje in oblikoslovje. Novosti v
slovnici so se odrazile tudi v tvorjenju novega jezikoslovnega
izrazja.

Kaj je torej v Toporišičevi skladnji vsebinsko »prelomnega«? Za
ponazoritev sledi le nekaj zgledov. Za začetek je zgradbeni enoti
prosti in zloženi stavek nadomestil s hibridnima besedilno-zgradbenima
enotama enostavčna in večstavčna poved. Opazen preobrat je bila – po
vzoru češkega jezikoslovja – uvedba propozicije, pomenske podstave
povedi, in njenih modifikacij znotraj upovedovanja, kar je dotlej
prevladujoči pogled v smeri od oblike k pomenu obrnilo v smer od
pomena k obliki. Nadalje je iz skladnje umaknil skladnjo sklonov –
nekaj prostora ji je zato odmeril v oblikoslovju –, ki sklonom v
stavčnočlenski vlogi določa pomen in s tem omogoča določitev njihovih
udeleženskih vlog.

V besedotvorju je – vzporedno z modifikacijo propozicije v skladnji,
ki naj bi s tvorbenega vidika razložila nastanek povedi iz njene
pomenske podstave – definiral besedotvorni algoritem, ki naj bi na
podoben način pojasnil nastanek tvorjenke iz njene govorne podstave. V
oblikoslovju pa je opustil oblikovno-pomensko in uvedel skladenjsko
merilo za določanje besednih vrst ter posledično (re)definiral besedne
vrste in njihove podvrste z novim hierarhičnim razmerjem med njimi
(samostalniška in pridevniška beseda sta v evropskem jezikoslovju
unikum).

Znanstveni simpoziji Toporišičev dan si zastavljajo cilj, da bi
jezikoslovci in jezikoslovke različnih teoretičnih modelov in
metodoloških pristopov ovrednotili ter konstruktivno in integrativno
nadaljevali znanstveno delo Jožeta Toporišiča na področju raziskovanja
slovenskega jezika. Naslednja desetletja bodo pokazala, kaj od
Toporišičevega dela bo vzdržalo preizkušnjo časa in bo v prihodnje
obveljalo kot nespregledljiv znanstveni standard ter kaj v njegovem
opusu je bila morda le stranpot ali celo slepa ulica v iskanju
odgovorov na zapletena raziskovalna vprašanja.

Tema znanstvenega simpozija 1. Toporišičev dan dne 19. oktobra 2018 je
Skladnja enostavčne povedi slovenskega jezika. Srečanje naj bi
spodbudilo nadaljnje preučevanje skladnje časovnih, zemljepisnih in
družbenih različic slovenskega jezika – pri tem glavna orientacijska
točka, a še zdaleč ne edini predmet preučevanja, ostaja
knjižni/standardni jezik –, in sicer tako njen opis kot tudi
(zgodovinsko)primerjalno, tipološko in sociolingvistično
interpretacijo opisanega stanja. Jezikoslovci in jezikoslovke našega
časa imamo torej pred seboj zelo zahtevno nalogo. Upati je, da se je
bomo zmogli lotiti odgovorno ter brez daljših zavojev na stranpoti in
v slepe ulice.

Matej Šekli, vodja simpozija