[SlovLit] O Simoni Semenič -- Videmski zbornik -- Skupnost brez obraza

[Miran Hladnik gmail]

From: Mateja Pezdirc Bartol <mateja.pezdirc-bartol na guest.arnes.si>
From: Slovenski gledališki inštitut [mailto:mihael.cepeljnik na slogi.si]
Sent: Monday, October 01, 2018 10:26 AM
Subject: Vabilo. Amfiteatrov simpozij na temo SIMONA SEMENIČ: VSAK
CUKA SVOJO DELICIJO, v okviru 24. Mesta žensk (ponedeljek, 8. 10. ob
10. uri v SLOGI)

Slovenski gledališki inštitut, Akademija za gledališče, radio, film in
televizijo Univerze v Ljubljani in revija Amfiteater v sodelovanju z
Mednarodnim festivalom sodobnih umetnosti Mesto žensk in Oddelkom za
slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Vas v okviru
24. Mednarodnega festivala sodobnih umetnosti Mesto žensk vljudno
vabimo na AMFITEATROV SIMPOZIJ na temo SIMONA SEMENIČ: VSAK CUKA SVOJO
DELICIJO, ki bo v ponedeljek, 8. oktobra 2018 s pričetkom ob 10. uri
v dvorani Slovenskega gledališkega inštituta (1. nadstropje, Mestni
trg 17, Ljubljana).

Na letošnjem Amfiteatrovem simpoziju, ki ga organiziramo Slovenski
gledališki inštitut, Akademija za gledališče, radio, film in
televizijo Univerze v Ljubljani in revija Amfiteater v sodelovanju z
Mednarodnim festivalom sodobnih umetnosti Mesto žensk in Oddelkom za
slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, bomo
spregovorili o vlogah dramatičarke, performerke, producentke,
pedagoginje, pisateljice, dramaturginje ter režiserke Simone Semenič.

Vstop prost!

PROGRAM SIMPOZIJA
9.45 Registracija, 10.00 Odprtje simpozija
10.05 Položaj umetnic(e), uprizarjanje in telesnost
Mateja Pezdirc Bartol: Zofka Kveder in Simona Semenič: slovenske
dramatičarke nekoč in danes
Kristina Hagström-Ståhl: Švedska recepcija 5fantkov.si
Ljudmil Dimitrov: Itak so vsi mrtvi! Bolgarska recepcija 5.fantkov.si
Simone Semenič
Maja Murnik: Telesa Simone Semenič

11.45 Besedilnost, glas, performativnost
Eva Kučera Šmon in Eva Smrekar: Beseda in glas: performativna koda
dramatike Simone Semenič
Eva Pori (Trojina) in Tomaž Toporišič (AGRFT): Govorne ploskve Simone
Semenič kot performativno razgaljanje jezika
Ivana Zajc: Dela Simone Semenič še me dej, Jaz, žrtev in drugič med
monodramo in performansom
Mia Hočevar: Motiv žrtve v dramah Simone Semenič: tipologija žrtev

13.15 Diskusija in zaključne besede
Vodja simpozija in moderiranje: Maja Šorli, pripravljalni odbor: Mojca
Jan Zoran, Blaž Lukan, Mateja Pezdirc Bartol, Gašper Troha

===

https://sites.google.com/site/slavisticnodrustvo/kongres18/zbornik --
kazalo videmskega zbornika Slavističnega društva Slovenije.

===

Informacijski pooblaščenec je oddelku za slovenistiko na začetku
študijskega leta poslal odločbo, naj v enem tednu s spletnih strani
odstrani sezname študentov, razporejenih na izpite, in sporoči imena
učiteljev, ki so take sezname objavljali, ter zagrozil z veliko
kaznijo. Na pobudo Marka Juvana svoj odziv na ta pravni teror, ki sem
ga razposlal kolegom na oddelku, pošiljam tudi na naslove slovlitovske
srenje. -- miran

Najbolj udobno je res ponižno ukloniti se paranoični zakonodaji, ki z
izgovorom, da varuje posameznikovo zasebnost, ovira prost pretok
informacij in s tem spodjeda naš civilizacijski temelj. Na dLibu in na
Sistory najdemo digitalizirana izvestja šol na Slovenskem, ki za vsako
leto posebej navajajo celotno šolajočo se populacijo od 80. let 19.
stoletja dalje: ime in priimek, od kod je dijak, ali ponavlja letnik
itd., in podobno tudi za učitelje: leto rojstva, prve zaposlitve,
vsako premestitev, plačo, leto upokojitve. Brez teh podatkov si težko
predstavljam zgodovino šolstva, lokalno zgodovino in pisanje biografij
osebnosti in sem hvaležen prednikom, da so vzorno dokumentirali svoj
čas, čeprav je bilo zbirati podatke nekoč neprimerno bolj naporno kot
danes. Za nami zaradi "varstva osebnih podatkov" ne bo ostala nobena
kulturna sled, samo iz odvržene potrošne robe na smetiščih se bo dalo
sklepati, da je nekoč tod živel narod, ki je znal uživati svoje malo
skrito življenje. Orwell je v romanu 1984 svaril pred oblastniki, ki
bi nas želeli v imenu sreče prikrajšati za informacije -- svarilu
očitno nočemo prisluhniti. Saj v resnici ne gre za varovanje osebnih
podatkov, ampak za monopolizacijo dostopa do njih s strani tistega, ki
je uzurpiral uradno pravico do njihove pridobitve, to pa je Veliki
brat. Namesto da slepo zaupamo organom pregona in sodiščem, bi zlorabe
v družbi učinkoviteje preprečevali s transparentnostjo in javnostjo
našega delovanja, ki nas obremeni z osebno odgovornostjo. Vsaj od t.
i. inteligence (študentje naj bi spadali vanjo) bi človek pričakoval,
da se ne boji izpostaviti s svojim imenom in priimkom, da se ne skriva
poniglavo za črko preganjavičnega zakona in ne prepričuje malega
človeka, kako da po novem ne sme izdati svojih podatkov nikomur
drugemu kot policaju in dacarju.

Za vsako norost obstaja zdravilo. Kdor se noče ukloniti šifriranju
seznamov študentov za izpit po zgledu seznamov internirancev v
koncentracijskem taborišču, ki so jih oropali imen in so morali
poznati samo svojo številko,  lahko razpored študentov za izpit
namesto na oddelčni spletni strani pripravi na Wikiverzi približno
tako, kot že zdaj oblikujemo sezname kandidatov za zagovore diplomskih
nalog obeh stopenj: učitelj napiše ure spraševanja, študentje pa se
sami vpišejo k terminom po principu kdor prej pride, ta prej melje.
Morebitni skrivači še vedno lahko namesto svojega krščanskega imena in
priimka napišejo številko svojega indeksa. Razglasitev ocen pa je že
zdaj nepotrebna, saj študent vidi svojo oceno na Visu takoj po njenem
vpisu.

Wikiverza seveda tako lahko ublaži le majhen del identitetnih zadreg
naše civilizacije, reševati jih bo treba na drugačen, radikalnejši
način, pravnik Andraž Teršek je v tej zvezi uporabil kar
stigmatizirani izraz revolucija. Bizarno je, da urad informacijskega
pooblaščenca še ni ukinil prepovedi iskanja po imenu in priimku v
podatkovni zbirki Nova beseda in se iskanje "france prešeren" konča z
zadetkom: "Iskalni niz zaradi varstva osebnih podatkov ne sme
vsebovati dveh zaporednih osebnih lastnih imen." Skrajno žalostno je,
da se oddelek in fakulteta in univerza po črki zakona ne bodo več
smele (sic) pohvaliti s svojimi diplomanti in z nagrajenci, kot smo to
počeli nekoč z napovednim stavkom: "Septembra tega in tega leta so na
oddelku za slovenistiko diplomirali naslednji študentje: ..."
Skupnost, ki si dovoli odvzeti take informacije in se prikrajšati za
zgodovino, ni vredna samostojne kulturne eksistence, naj počiva v
miru.