[SlovLit] Po poti kapucinske procesije -- Re: Ideološke bombončice in jezikovni inženiring -- Cenzura je neizogibna

[Miran Hladnik gmail]

From: "Slovenski gledališki inštitut" <mihael.cepeljnik na slogi.si>
Date: Thu, 14 Jun 2018 09:09:33 +0200
Subject: Vabilo. Gledališki sprehod po poti Kapucinske procesije

Slovenski gledališki inštitut (SLOGI) vas vabi na GLEDALIŠKI SPREHOD
PO POTI KAPUCINSKE PROCESIJE, JAVNO VODSTVO, v torek, 19. junija 2018
ob 16.30 zbor v atriju SLOGI (Mestni trg 17, Ljubljana). Zgodovino
gledališča bomo odkrivali kar na kraju samem. Pod vodstvom se bomo
sprehodili po osrčju Ljubljane, po poti kapucinske procesije iz 17.
stoletja, do krajev, kjer so jezuiti nekoč uprizarjali šolske igre in
kjer so igrale potujoče gledališke skupine. Na sprehodu bomo izvedeli,
kje je stalo prvo stalno gledališče v Ljubljani in kateri kulturni
hrami iz tistega časa so še danes dejavni. Vodila bo kustosinja
pedagoginja mag. Sandra Jenko. Informacije in prijave
na:sandra.jenko na slogi.si.

===

From: "Blaž Istenič" <blazistenic1 na gmail.com>
To: slovlit na ijs.si
Date: Fri, 15 Jun 2018 11:26:00 +0200
Subject: Re: Ideološke bombončice in jezikovni inženiring

Še nekaj besed o tej temi, zlasti v povezavi z odgovori kolega Savskega.

Žal odgovarjanje na argumente proti slamnatemu možu, kjer se iz izjav
izpeljuje nenujne in splošne implikacije, nato pa se osredotoči na
njih, ni produktivno (npr. vsa debata o ikonskosti). S kolegom se
strinjam glede razlike v pogledu: eden je pač bolj strukturalističen,
drugi bolj poststrukturalističen. A vendarle: sistemski pogled je
nasploh v znanosti (tudi aplikativno) verjetno najbolj uspešen, pa
čeprav ima seveda tudi svoje težave. Znanost vendarle mora
predpostaviti nek sistem in izbrati nekaj razvidnih postulatov, ki jih
sprejme in na katerih gradi. Prevpraševani morajo biti ob za to
primernih razpravah, ne pa da se na »večideološkost« diskurzov
spomnimo takrat, ko nam to ustreza v določenem kontekstu, obenem pa
zagovarjamo sklep, ki izraža izrazito enoideološko pozicijo. Tudi npr.
matematik se ob dokazovanju konkretnega izreka običajno ne sprašuje o
(seveda nerešenem) ontološkem statusu števil, saj to ni produktivno.

Dalje: poleg racionalističnega pogleda razpoke v sklepu kaže tudi
empiristični, ki ga ponavadi zastopa prav eden od največjih
zagovornikov sklepa, prof. Stabej. Če bi se morali orientirati glede
na empirične podatke, potem nam je še toliko manj jasno, kje v enačbo
pride normiranje statistično zanemarljive (če sem dobrohoten)
pojavitve.

Žal je protislovno hkrati kritizirati »svojevoljno« normiranje
jezikoslovcev (seveda se to včasih res dogaja) in zagovarjati prav
tako svojevoljno normiranje, ko glavni jezdeci norme naenkrat
postanemo sami.  Quod licet Iovi, non licet bovi?

Še ena točka je argument otroškega pogleda na enakopravnost v jeziku
in njega zavrnitev. Nujna povezava med generičnim slovničnim spolom in
družbenimi razmerami še ni bila ugotovljena, primerjave z ostalimi
jeziki kažejo, da nikakor ni nujna (na ta argument še nismo slišali
odziva). Ker je tak naiven pogled, ki temelji le na videnem v
slovenščini, zavedel že senatorje, so otroci še toliko lažje tarče.
Nasploh ta predpostavljena povezava med jezikom in družbo spominja na
argument ad ignorantiam: tako se nam zdi in to naj bi veljalo, ker
nihče ni dokazal nasprotno – čeprav bi zagovorniki morali sami
predstaviti dokaze za tako sklepanje.

Strinjam se: interni pravni akt niso vsa besedila v slovenskem jeziku.
A ne slepimo se: eden od neizgovorjenih ciljev predlagateljev je prav
postopno uporabljanje ureditve na FF kot argument za nadaljnje
spremembe.

Še posebej pa je tu nenavadno semantično dvoumje, ki ga je ustvaril
senat. Ne glede na to, koliko spolov po našem mnenju obstaja, je
absurdno, da senat sprejme sklep, kjer (če povzamem prof. Stabeja v
Mladini) besedna zveza »kateri koli spol« namerno lahko pomeni ali
dvojico ali neko nedoločeno množino spolov, odvisno od bralca. To kaže
na prav neverjetno naivnost predlagateljev, saj naj bi se v  pravnem
jeziku prav takim nejasnostim ogibali.

Ne razumem pa navdušenega reduciranja razprave na samo ideološko
komponento. Velik povod za razburjenje je tudi ravnanje senata, kjer
je šlo za povsem napačen način postopanja, ki ni bil podoben opevanemu
svetilniku »humanističnih vrednot«. Tudi prof. Stabej je v Mladini
dejal, da predlog ni bil strokovna ekspertiza, kar bi bil po običajni
logiki dejansko edini cilj te skupine. Še vedno ne vemo, zakaj se
potem senat opira na predlog, če pa ta ni strokoven. In kot že
neštetokrat: o sklepu se pogovarja pred sprejetjem, ne pa ko je že v
veljavi.

Blaž Istenič

===

Od: Agata Tomažič <agata.tomazic na zrc-sazu.si>
Datum: 14. junij 2018 12:39
Zadeva: Cenzura je neizogibna (in včasih koristna) - odprtje razstava
v NUK 21. 6. 2018

Spoštovane, spoštovani! Na cenzuro običajno gledamo kot na nekaj
slabega, toda v resnici – in naj se to sliši še tako cinično – je
skoraj neizogibna, meni dr. Luka Vidmar, ki je skupaj z dr. Sonjo
Svoljšak soavtor razstave In vendar so jih brali: prepovedane knjige v
zgodnjem novem veku. Odprtje razstave bo v četrtek, 21. junija, ob 12.
uri v preddverju Velike čitalnice v Narodni in univerzitetni knjižnici
v Ljubljani. Še prej pa vas vabimo na razstavi posvečeno novinarsko
konferenco, ki bo potekala dan prej, in sicer v sredo, 20. junija, ob
11. uri v Razstavni dvorani NUK v 1. nadstropju.

V NUK bodo na ogled knjige, ki so bile podvržene cenzuri in ki so bile
natisnjene v času od 15. do 18. stoletja. Na rimski indeks (Index
librorum prohibitorum) sta v zgodnjem novem veku prišla tudi dva
Slovenca: protestant Primož Trubar in katolik Janez Ludvik Schönleben.
Odlomkom iz njunih del bo mogoče prisluhniti na odprtju razstave.

Na seznamu prepovedanih del so bila poleg avtorjev tim. prvega razreda
(glavni predstavniki reformacije, na primer Martin Luther, Jean Calvin
in Philipp Melanchthon) še dela s področja znanosti in psevdoznanosti
(cerkveni in državni cenzorji so jih prepovedovali, če so po njihovem
mnenju širila znanje, nevarno za vero in moralo ljudi), dela
razsvetljencev, knjige političnih filozofov in pamfletistov in
erotična literatura (recimo knjiga Metamorfosi di P. Ovidio N. iz leta
1674, v kateri so lesorezi upodabljali gola telesa in spolne akte).

Luka Vidmar si v zvezi s cenzuro želi razbiti še en mit, in sicer
tistega o hudobnem, če že ne tudi topoumnem cenzorju, ki z užitkom
odbira prevratno vsebino in jo uničuje. Ne, pravi sogovornik, cenzorji
kakor Malesherbes in naš Kopitar so bili praviloma izjemno izobraženi
ljudje, ki niso prežali le na subverzivne in pohujšljive tekste, ampak
se je na njihovem kritičnem situ obdržalo tudi kaj, kar je bilo kratko
in malo slabo in zategadelj neprimerno za bralstvo. »Ko je Jožef II.
praktično ukinil cenzuro, se je izza dvignjenih zapornic najprej vsulo
povečini smetje,« pripoveduje Vidmar.

Še več o razstavi in o (ne)koristnosti cenzure si lahko preberete v
prispevku v ZRCalniku
(http://zrcalnik.zrc-sazu.si/cenzura-je-neizogibna-in-vcasih-koristna/).

Vabljeni na oboje - novinarsko konferenco in/ ali otvoritev!
Agata Tomažič