[SlovLit] Antologija sodobnih slovenskih pesnic -- Ljubka Šorli -- Ideološke bombončice in jezikovni inženiring

[Miran Hladnik gmail]

From: Magda Lojk <magda.lojk na gmail.com>
To: slovlit na ijs.si
Date: Sat, 26 May 2018 10:21:21 +0200
Subject: Mladi mesec – antologija sodobnih slovenskih pesnic

V drugi polovici aprila je v Pragi izšla težko pričakovana dvojezična
antologija sodobnih slovenskih pesnic Mladi mesec. V knjigi so
združene pesmi avtoric, ki jih je gostil istoimenski pesniški festival
v Pragi. Festival Mladi mesec se je doslej odvil trikrat, prvič aprila
2015, in pomeni pomemben doprinos k razpoznavnosti slovenske poezije v
Pragi. Glavna organizatorica in duša festivala je doc. dr. Alenka
Jensterle Doležal, predavateljica slovenske literature na Filozofski
fakulteti praške Karlove univerze, nepogrešljiva sodelavca pa učitelj
slovenščine dr. Andrej Šurla in doktorand Aljaž Koprivnikar.

V antologiji, ki pomembno zaokroža prvo obdobje festivala, so v
originalu in češkem prevodu zbrane pesmi enajstih slovenskih sodobnih
pesnic: Stanke Chrobákove Repar, Miriam Drev, Lidije Dimkovske, Anje
Golob, Katje Gorečan, Kristine Hočevar, Alenke Jensterle Doležal,
Barbare Korun, Mete Kušar, Barbare Pogačnik, Glorjane Veber in Maje
Vidmar. Pesmi so pod mentorstvom Andreja Šurle v češčino prevedli
študentje slovenščine na Filozofski fakulteti Karlove univerze.
Antologijo sta uredila Alenka Jensterle Doležal in Aljaž Koprivnikar.

Magda Lojk,
učiteljica slovenščine v Pragi

===

Od: marija mercina <marija.mercina na gmail.com>
Datum: 26. maj 2018 15:00
Zadeva: Ljubka Šorli - Goriške pesmi Predstavitev v Novi Gorici
Za: SLOVLIT <slovlit na ijs.si>

Ob 25. obletnici pesničine smrti (1910─1993) je pri založbi ART izšla
zbirka z naslovom Goriške pesmi.  V zbirki je objavljen izbor njenih
pesmi, ki so vezane na Gorico, na Goriško in na tisto obdobje njenega
življenja, ki se je odvijalo od leta 1933 na Goriškem, ko se je po
poroki z Lojzetom Bratužem preselila v Gorico. Njene mladostne pesmi
iz Tolmina so izšle v zbirki Tolminske pesmi leta 2003 pri založbi
Branko v Novi Gorici. V novi zbirki, ki dopolnjuje njen pesniški opus,
je zbranih 95 pesmi, ki so v glavnem neobjavljene ali so bile
objavljene v revijalnem tisku. Zbirka je razdeljena na šest razdelkov:
v prvem so pesmi o Goriški, v drugem je otroška in šolska tematika, v
tretjem so zbrane njene verske pesmi, pesmi četrtega dela so posvečene
njenemu pokojnemu možu Lojzetu Bratužu, pesmi petega razdelka govorijo
o vojnih dogodkih in zgodovinskih trenutkih v zamejstvu; v zadnjem
razdelku je izbor priložnostnih pesmi o dogodkih in osebnostih iz
goriške preteklosti. V knjigi so objavljeni akvareli goriškega
slikarja Andreja Kosiča. Spremno besedo je napisala mag.. Marija
Mercina.

Novo knjigo bodo predstavili v knjižnici Franceta Bevka v ponedeljek,
28. maja ob 18.00. Poleg urednika in Marije Mercina, ki bosta
spregovorila o pomenu nove zbirke v luči celotnega pesničinega
življenja in dela, bodo prebrale nekaj pesmi dijakinje novogoriške
gimnazije, članici nekdanjega literarnega krožka Mrcine in krožka
UNITRI-ja. Nekaj uglasbenih pesmi Ljubke Šorli bo zapela operna pevka
Polona Kante Pavlin, ob klavirju jo bo spremljala Mirjam Furlan.

Mag. Marija Mercina

===

From: "Nives Hüll" <nives.hull na gmail.com>
To: slovlit na ijs.si
Date: Sun, 27 May 2018 15:46:44 +0200
Subject: Ideološke bombončice in jezikovni inženiring

Nedolgo nazaj je na SlovLitu divjala razprava o podčrtajih in dobili
smo občutek, da so njihovi goreči zagovorniki sprevideli, da njihovi
argumenti jezikoslovne kritike ne vzdržijo in da je šlo za
poenostavitev zapletenih problemov. A to je bila očitno le odskočna
deska: v sobotnem Delu se je namreč pojavil članek
(http://www.delo.si/novice/slovenija/janez-novak-studentka-slovenscine-54157.html),
ki opisuje pred kratkim sprejeto odločitev senata naše fakultete, ki
bi v naslednjih treh letih zapovedal uporabljanje ženskih oblik kot
generičnih, potem pa bi se spola izmenjevala.

Odločitev je bila, čeprav je bilo jasno, da bo sprožila burne odzive,
»demokratično« sprejeta potihoma, brez širše fakultetne razprave, kjer
bi se bili predlagatelji prisiljeni soočiti tudi s kritikami. Na
spletu že več kot leto dni niso objavljeni niti novi zapisniki sej
senata, kar je – če seje niso tajne – v nasprotju z javno objavljenim
poslovnikom. Se nekaterim sladke besede o demokraciji in pravičnosti,
ki sicer tako rade donijo s katedra, ob deljenju ideoloških bombončkov
zataknejo v grlu?  Še toliko bolj nenavadno je, če drži navedba iz
omenjenega članka, da je t. i. Delovna skupina za pripravo predloga
občutljive rabe jezika v dokumentih FF (kakšna je bila njena sestava?)
mnenje podala le po enem sestanku. Izražava začudenje, da ob takšni
neverjetni efektivnosti naša fakulteta ne pristane na prvih mestih
mednarodnih lestvic kakovosti: morda pa bi lahko ti navdušenci več
pozornosti posvetili slednjemu kot pa jezikovnemu inženiringu.

Bizarno je tudi, kako slabo se nekateri zavedajo nekompatibilnosti
svojih pozicij. Na eni strani slišimo (velikokrat sicer upravičeno)
omenjanje opresije, ki jo manjšine čutijo zaradi večine, obenem pa je
zdaj eden od argumentov za uvedbo le ženskih oblik prav to, da »je na
fakulteti večina žensk«. Obeh pozicij hkrati se pač ne da zastopati,
uporaba ženskih oblik kot nekakšno povračilo za dozdajšnjo
»zapostavljenost« pa problema ne reši. Bomo z ene vrste domnevne
opresije prešli na drugo? Še več: pri podčrtajih smo toliko slišali o
nebinarnosti spolov, zdaj pa so to taisti ljudje očitno enostavno
pozabili.

Osebne preference so nekaj in vsak lahko sebe mile volje tudi onika,
če to želi, javna raba, še posebej tista, zapovedana v uradnih
dokumentih in dokumentih s pravno veljavo, pa je nekaj drugega. Tu ni
prostora za brezglavo eksperimentiranje, saj je poudarek prav na
razumljivosti in učinkovitosti, pomembnih lastnostih jezika.

Ni vredno izgubljati besed o jezikovni nesmiselnosti takih ukrepov,
dovolj je o tem povedal že omenjeni članek. Ker ne pristajava na to,
da nekaj ljudi z nenavadnimi kapricami celo fakulteto drži za talko, v
vseh spolih in slovničnih oblikah pozivava k anuliranju tega sklepa.
Podobno kot pri že prej omenjeni »podčrtajevski problematiki« pa tudi
v tem primeru med vrstniki ne poznava nikogar (nobene?), ki bi jo
predlog navdušil in bi se zaradi njega počutila manj zapostavljeno.
Čudna so spolno občutljiva pota, saj se očitno ukvarjajo le s
totalitarnim (v mišljenju nekaterih odzvanja Orwellova distopija) in
imaginarnim reševanjem prav tako imaginarnih problemov. Morda pa bo ob
tem grotesknem mešanju biološkega, družbenega in slovničnega spola
naslednji korak ugotovitev, da je moški spol npr. samostalnika
lestenec problematičen in si lahko obetamo tudi lestenko? Upava, da s
tem pravičniški gnadi nisva dala nove ideje.

Nives Hüll in Blaž Istenič, študenta FF