[SlovLit] Evangelij za moralizatorje

[Blaž Istenič]

Če smo bili v večkrat omenjenem članku, ki je sprožil to razpravo,
priča strokovnjakom, ki so bili zgroženi, je tokrat slišati o mladih,
ki da zavračajo branje in pogovor o romanu. Znova smo torej priča
zanimivi generalizaciji brez pravih osnov.

Za nekatere je morda presenetljivo dejstvo, da se lahko mladi svobodno
odločajo, ali bodo knjižna priporočila upoštevali ali ne – še več,
obstaja celo možnost, da knjigo nehajo brati. Tudi če bi bila knjiga
(hipotetično!) nekoč izbrana za kakšno tekmovanje, bi se najbolj
občutljivi lahko sodelovanju pač odrekli, kot sicer sodelujoči (lastne
izkušnje) pogosto počnejo pri knjigah, ki jim niso všeč; vsi pač ne
bodo nikoli zadovoljni. (Celo na »samomorilskem« eseju na maturi, kjer
je bil problem menda v naslovu in ne toliko v sami knjigi, so, kot že
ničkolikokrat povedano, imeli dijaki izbiro, o čem pisati.)

Zanimivo je nenehno sprevračanje pozornosti, saj še vedno nihče od
razpravljavcev ni odgovoril na naslednja vprašanja: 1. Na podlagi
katerih dokazov poslušamo o »interesi[h], da bi s spolne zlorabe otrok
odstranili stigmo povsem nesprejemljivega početja«? 2. Na podlagi
katerih dokazov avtor »dogajanje zlorablja za to, da uresničuje svoje
spolne fantazme«? (Ti dokazi – to je, upam, jasno – ne morejo biti
odlomki iz literarnega dela.) 3. Zakaj kot prvi za mnenje o knjigi (in
enako velja za »samomorilski« esej) niso bili vprašani mladi (torej
tisti, o katerih se pri vsem tem sploh pogovarjamo)? 4. Zakaj avtor na
obtožbe v članku ni mogel odgovoriti? 5. Zakaj so strokovnjaki za
mladinsko literaturo obenem tudi strokovnjaki za mlade?  6. Zakaj naj
bi bila knjiga za večino mladih nekaj izjemno šokantnega? 7. Zakaj naj
dijaki ne bi znali razločevati med literarnim delom in resničnim
svetom in dela (s pomočjo ali brez) kritično vrednotiti – je torej
maturitetni esej ob taki nesposobnosti dijakov sploh smiseln? 8. Zakaj
poslušamo o »ubijanju sla«, obenem pa novinarji vseskozi objavljajo
pomanjkljive informacije?

Če kdo omenja dejanja, ki so lahko sodno preganjana, kar pedofilija
je, naj tudi sproži ustrezne postopke, kajti šele ob morebitni
odločitvi pristojnih organov lahko operiramo s tako ostrimi in
kategoričnimi izjavami. Nikakor pri vsem tem namreč ne gre le za
kritiko, kot skušajo preusmeriti pozornost nekateri, ampak za jasne in
nedvoumne obtožbe, ki v razpravo brez trdnih dokazov enostavno ne
sodijo, pa naj prihajajo od kogarkoli.

Tudi o tem, da napadi niso sproženi »zaradi nemorale«, bi se dalo
diskutirati, vsaj glede na odlomke, ki jih nekateri razpravljavci tako
radi poudarjajo. Če kdo meni, da je objektiviziranje ali kaj drugega
sporno, je debata vsekakor dobrodošla, a to ne pomeni, da je zato
odločitev komisije objektivno napačna. Da se vse ogorčenje gradi na
»avtentičnem šoku«, ki da ga človek doživi ob branju, pa je naravnost
smešno. In znova: javna razprava pomeni javna razprava o samomoru (in
spolnih zlorabah), ne pa to, ali se lahko mladi o tem pogovarjajo – in
to s pomočjo literature!

Če smo se odločili, da so edini, ki lahko sodijo o literarnem delu,
strokovnjaki za (mladinsko) književnost in je treba vse, kar rečejo,
vzeti kot suho zlato, vsem, ki so se dokopali do tega spoznanja,
čestitam, saj jim je uspelo odgovoriti na eno od večnih vprašanj
estetike. To pa tudi ni majhen uspeh za sle resnice!

Veliko raje bi sicer videl, da bi ljudje, ki imajo neko stališče,
razpravo dobro prebrali in se izpostavili (ter obregali) sami, ne pa
zaprošali za odziv združenj, ki očitno niso dovolj pozorno sledila
razpravi.

Blaž Istenič