[SlovLit] Blogati ali ne blogati -- Habilitacijski nazivi

[Miran Hladnik gmail]

Od medijev sem izvedel, da je prišlo do kritičnega odziva FF na dopis
rektorja UL Ivana Svetlika. Rektor je z dopisom povabil fakultete
(študente in profesorje), da se do konca februarja vključijo v
bloganje na aktualne teme, ki jih bo tedensko razpisoval rektorjev
kabinet (kultura, begunci, tujci, ameriške volitve; ljubezen, zima,
zaupanje). Ve se že, da bodo objave ob sredah, da bodo moderirane, da
bodo v slovenščini in angleščini, da bodo fakultete zastopane s tremi
do štirimi pisci, da je za internacionalizacijo UL pomembno, da bodo
med njimi tudi tujci. Piscem je UL ponudila izjavo, s katero se
zavezujejo napisati do šest blogov letno v obsegu 200—400 besed v enem
tednu po objavi teme, se dovolijo fotografirati, da bo blog javno
dostopen največ tri leta ipd.

Na dopis se je dekanja FF Branka Kalenić Ramšak odzvala z
zaskrbljenostjo in nestrinjanjem, češ da blogi pogosto sprožajo
»nepredvidljive, neprijetne in moteče reakcije« in da rastejo na
pobudo posameznika in skupine, ne pa po »institucionalnem nareku«. FF
se zato pobudi ne bo pridružila.

Moj komentar je kritičen na obe strani. Univerzitetni poziv je
neprepričljiv, ker je očitno nastal zaradi dokazovanja
internacionalnega duha univerze. Neprepričljiv je tudi, ker skuša
bloganje tematsko in drugače usmerjati, kar kaže na poskus
inštitucionalne prilastitve žanra, ki ga sicer pišejo inštitucionalno
nevezani pisci. Tretji pomislek je, zakaj so si na UL izbrali blog, ne
pa katere od drugih oblik spletne komunikacije. Ne mislim na Facebook,
s katerim se lahko pohvali FF, ker to družabno omrežje od akademske
komunikacije še veliko bolj odstopa kot blog, ampak na forumsko
izmenjavo stališč ali na udeležbo pri digitalizaciji infrastrukture
strok, kakor jo podpirajo wikiji, z odprtim recenziranjem, odprtim
objavljanjem tekstov, slik, prosojnic in posnetkov predavanj. Blog je
nekakšna spletna ustreznica kolumni in predpostavlja, da ga pišejo
verzirani oblikovalci javnega mnenja. Zadaj je torej predstava
skupnosti, ki naj bi jo držalo skupaj omejeno število vplivnih
posameznikov. Ne bom rekel, da je taka predstava o družbi presežena,
vsekakor pa obstajajo modernejše in obetavnejše razlage človeškega
mujanja in dosežkov (gl. o tem poglavje Množični um in pametna množica
v Novi pisariji:
https://sl.wikibooks.org/wiki/Nova_pisarija#Mno.C5.BEi.C4.8Dni_um_ali_pametna_mno.C5.BEica).

Kritičen moram biti tudi do odziva svoje hiše, FF. Blog morda res ni
najprimernejši način pri vzpostavljanju medfakultetne komunikacije in
za komunikacijo UL z javnostjo, je pa boljši kot nič. Moti me, da sem
za nesoglasje med UL in FF izvedel iz medijev namesto iz internih,
univerzitetnih ali fakultetnih virov. Ker FF nima spletnega mesta,
kjer bi lahko izmenjavali mnenja, ne morem kolegom razložiti svojega
stališča v teh rečeh. Na e-naslove vseh zaposlenih na FF že dolgo ni
mogoče pošiljati sporočil, med moderiranimi fakultetnimi Novicami pa
bi bila taka pošta tujek. S to komunikacijsko gluho lozo je uglašen
tudi posebni status FF znotraj digitalnega Repozitorija UL: ne
študentje ne mentorji s FF v repozitorij ne moremo sami nalagati
diplomskih, magistrskih in doktorskih del, kar že dolgo počno drugod
po Sloveniji in po svetu. Z odsotnostjo dnevne medsebojne strokovne
komunikacije, z nedostopnostjo rezultatov svojega dela in z
izogibanjem javni debati (z vsem trojim seveda na spletu) »akademska
srenja ogroža svojo verodostojnost in svoj obstoj«.
(https://sl.wikibooks.org/wiki/Nova_pisarija#Socialna_omre.C5.BEja).
-- miran (več o strokovnem blogu na
https://sl.wikibooks.org/wiki/Nova_pisarija#Strokovni_blog)

===

Prvi med pogoji v razpisih za učiteljska mesta na UL, ki jih morajo
kandidati izpolnjevati, je ustrezen akademski naziv, pridobljen na UL
ali "na drugi univerzi, potrjen na UL v postopku za ugotavljanje
enakovrednosti kandidatovega naziva z učiteljskim nazivom na UL". Če
se pojavi kandidat z druge univerze, komisija za izbor počaka z
odločitvijo toliko časa, da druga komisija ne dožene, ali je tuji
naziv enakovreden domačemu. Iz izkušnje vemo, da se zaradi različnih
pogojev, ki jih zahtevajo univerze, in zaradi posebnosti nazivov oz.
njihove "matičnosti" ti postopki radi iztečejo negativno. Kandidat z
nazivom kake druge univerze bi torej ravnal najbolj pametno, če bi kar
takoj zaprosil za naziv univerze, na kateri se poteguje za mesto.
Strošek postopka ni pretiran, postopek pa se ob največji možni
ekspeditivnosti vseh vpletenih hitro zavleče preko treh mesecev.
Razpisi so objavljeni dva meseca, kar pomeni, da kandidati z drugih
univerz ob odločanju habilitacije še nimajo in zato ne morejo
enakopravno sodelovati pri razpisu. Razen če poznanim interesentom
prijazni kolegi že nekaj mesecev pred razpisom zasebno ne namignejo,
da se pripravlja razpis. Namerava UL storiti kaj proti tako cehovsko
zastavljenemu razpisnemu postopku, ki je v nasprotju z njeno
deklarirano odprtostjo? Ponekod se rešujejo iz cehovskega primeža s
tem, da kandidatom z nazivi drugih univerz omogočijo prošnjo za
pridobitev začasnega naziva gostujočega učitelja. -- miran