[SlovLit] Projektna birokracija

[Miran Hladnik gmail]

Zadnjič si je kolega iz tujine zaželel žigosanega potrdila uredništva,
da je objavil članek v naši reviji. Verjetno na zahtevo svojega
ministrstrstva. Potrpežljivo sem mu odgovoril, da bi bilo táko
potrdilo popolnoma nesmiselno, saj lahko navede povezavo na svoj
članek, ki je na klik dosegljiv prek dLiba, Cobissa, revijinega
arhiva, Googlovega Učenjaka in s številnih drugih spletnih lokacij.

Tokrat prijavitelj domačega projekta prosi predvidene sodelavce za
kopijo doktorske diplome ali ustrezno potrdilo fakultete o podeljenem
doktoratu. Spet popolnoma nesmiselna zahteva, saj so za domačine
podatki o doktoratu dosegljivi prek Sicrisa, Cobissa, spletnih strani
inštitucij, kjer so zaposleni in še kje. In zakaj ne bi človeku
verjeli na besedo, da ima doktorat in ga ostro kaznovali (in zraven
njegovo skupino) le, če bi se slučajno izkazalo, da je goljufal? Zakaj
oteževati življenje 99 poštenim zaradi enega potencialnega goljufa?
Presojevalec lahko prisluhne tudi svoji zdravi pameti, ki pravi, da
nekdo, ki je redni profesor na fakulteti, pač že mora imeti doktorat.
Sicer pa: zakaj sploh postavljati doktorat za pogoj pri prijavi?
Morebitna odsotnost formalne izobrazbe nikakor ne bi smela izločati
prijav ljudi, ki so se več kot dokazali na druge načine (Marie Curie,
Thomas Edison, Isaac Newton, Wernher von Braun ... npr. niso imeli
doktorata). Število doktoriranih raziskovalcev je lahko le eden od
kriterijev za izbiro projekta.

Lepo prosim kolege, zaposlene na ministrstvih, da na tem mestu
pomirite prijavitelje, da odsotnost fotokopije doktorata ni razlog za
izločitev prijave (tako kot je pred leti uradnik zavrnil mojo prijavo
na razpis z utemeljitvijo, da ne ustreza pogojem, ker je imela
povratni naslov zapisan v levem zgornjem kotu kuverte namesto na
hrbtni strani, kot je izrecno naročal razpis). Fotokopiranje
doktorskih diplom danes ni samo anahrono, ampak priča o neprimernem
dojemanju znanstvene sfere kot prostora goljufije in splošnega
nezaupanja, ki bo naslednjič lahko zahtevalo že notarsko overovitev
kopije doktorata, saj kdo pa jamči, da kopije niso ponarejene.

Pripombo pošiljam tudi na ministrske naslove s pobudo za prilagoditev
prihodnjih razpisov digitalnemu času. -- miran (ki trdi, da ima nekje
na policah spravljen doktorat iz leta 1988, in izjavlja, da je njegovo
kopijo potreboval nazadnje najbrž leta 1989 pri prijavi na Humboldtovo
štipendijo)