[SlovLit] Proti zapiranju znanja! -- Slovenščina v Moskvi -- Od Jolke (tudi re: Raftar)

[Miran gmail]

http://predlagam.vladi.si/webroot/idea/view/2044 -- apel slovenski
vladi za uvedbo svobode panorame v avtorsko zakonodajo.

https://sl.wikipedia.org/wiki/Wikipedija:Za_svobodo_panorame -- apel
EU proti omejitvi svobode panorame v evropski avtorski zakonodaji.

Po obstoječi slovenski avtorski zakonodaji v Wikimedijino Zbirko npr.
ne smemo objavljati fotografij Plečnikove arhitekture
(https://commons.wikimedia.org/wiki/Category:Jo%C5%BEe_Ple%C4%8Dnik),
ker od smrti mojstra še ni minilo 70 let
(https://commons.wikimedia.org/w/index.php?title=File:National_Library_Ljubljana_2010.jpg);
zdaj bi nekateri radi, da se ta nora prepoved uveljavi tudi v EU. --
miran

===

From: Cobec Aleksander <Aleksander.Cobec na rtvslo.si>
To: "slovlit na ijs.si" <slovlit na ijs.si>
Date: Wed, 1 Jul 2015 10:26:24 +0000
Subject: Slovenščina v Moskvi

Tokrat smo se odpravili v Moskvo, kjer se slovenščino poučuje na
Filološki fakulteti v obliki študijske smeri, kot obvezni izbirni
predmet in fakultativni izbirni predmet. Zakaj se ruski študentje
odločajo za študij slovenščine? Kaj jim predstavlja Slovenija? Kakšne
so posebnosti njihovega dodiplomskega študija? Gostja je bila Magda
Lojk, učiteljica za slovenski jezik na Filološki fakulteti  Državne
univerze Lomonosova v Moskvi, ki velja za največjo javno univerzo v
Rusiji. Povezava do oddaje:
http://ars.rtvslo.si/2015/06/slovenscina-v-moskvi/

===

Od: Jolka Milič <jolka.milic na siol.net>
Datum: 01. julij 2015 12:11
Zadeva: za Slovlit
(http://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2015/005207.html in nazaj)

Ker se vsi radi hvalijo, pa se bom - izjemoma - še jaz, Miran.

V 2. letošnji številki ital. trimesečne revije poezije in umetnosti,
ki izhaja v Liguriji Nuovo Contrappunto (Trimestrale di poesia ed
arte) za april - junij 2015 sta izšli v italijanščini in v izvirniku
dve pesmi Anice Perpar iz Logatca v mojem prevodu, in sicer
Sopotništvo in Ura. V reviji za umetnost književnost in predstave
Satura štev. 29 (uredništvo ima v Genovi in Milanu) so izšle štiri
prevodi pesmi Kajetana Koviča, in sicer Come scorre l'acqua (Kako teče
voda),  Fine del libro (Konec knjige), La visita (Obisk) in Istruzioni
per dormire (Navodila za spanje). Tujo poezijo dokaj pogosto ital.
revije objavljajo z izvirniki zraven, kar je po mojem mišljenju samo
hvalevredno.

V zvezi z raftarji in rafterji - hvala vsem, ki ste o njih
spregovorili - sem malce zgrožena, da se mi vsi skupaj vse manj
trudimo  poiskati kakšen lep oz. primeren slovenski izraz. Da se nam
zdijo tujke zdaleč lepše od kateregakoli slovenskega izraza.  Naši
italijanski sosedi   raftarskemu ali rafterskemu čolnu pravijo kar
gumenjak (gommone), in slednjih prodajo najrazličneje sorte od nizkih
- za par ljudi - do vrtoglavo visokih cen s spalnicami, kuhinjami
itd., a niti naši športniki, kaj še gledalci in Slovenci nasploh si ne
upajo imenovati to (svoje) plovilo vsaj tu pa tam gumenjak, da
popestrijo govorjenje. Mi svojemu jeziku sami in korenito strižemu
peruti že čisto na začetku in pristanemo na raft, ker ... je očitno za
večino slovenskih frustrirancev bolj poveden. Bolj svetovljanski. Bolj
bolj skratka, saj to najbolj provincialcem ugaja, dokazati svetu, da
so bolj.  Celo Tone Pavček je padel na izpitu v zvezi  z istrskimi
solinami, in sicer s petolo v istrski narečni italalijanščini, ki jo
je kar vtaknil v slovenski stavek, ne da bi koga opozoril, da ni naše
gore list, pač pa sosedov iz istrsko-benečanskega narečja.On je kar
povzel recimo od Miroslava Pahorja in Tatjane Poberaj pa od Iztoka
Škornika et co in podal štafetno palico naprej, kot živo pričo o
pomanjkljivi povednosti materinščine, saj sirota Jerica bolj malo
zmore. Hecni so tudi slovarčki na koncu slovenskih knjig  o solinah.
Pahor na koncu razloži pomen najvažnejših besed v ... piši in beri ...
lokalnem dialektu. Zdi se, da ni vedel niti o eksistenci
italijanščine,  ker je veliko italijanskih besed opremil z napisom v
toskanščini. Ruoba za ne vervat, kot bi rekel moj istrski prijatelj
Slavko G. Niti eden se ni potrudil (in sem pregledala vse priročnike
in brošurke, ki smo jih doslej izdali),  da bi poiskal vsaj ital.
knjižni izraz  ali srbohrvaškega in morda celo našega. Ni sploh
mogoče, da ne bi še kaj obstajalo. In potem jočemo in stočemo, da nam
jezik postaja sračje gnezdo. In vzdihujemo po vsaki po nemarnem
zgubljeni strešici, tiste, katerim se sami ... nadvse  lahkomiselno
odrečemo, seveda ne pridejo v poštev, nas sploh ne bolijo, čuden fulk,
ni kaj! Ruoba za ne vervat!

Lep pozdrav
jolka (milič)