[SlovLit] Digitalne literarne študije -- Sodobnost 2015/1--2 -- Pri Mohorjevi -- Slikanica za odrasle -- O eseju v Literaturi

[Miran gmail]

http://journals.psu.edu/dls/index -- nov rencenzirani znanstveni
časopis Digital Literary Studies vabi k sodelovanju. Lokacija:
PennState University, prosti dostop pod licenco cc!

===

Od: KUD Sodobnost International <sodobnost na guest.arnes.si>
Datum: 02. marec 2015 14.54
Zadeva: Sodobnost 1-2, januar-februar 2015, letnik 79

Letošnjo prvo, dvojno številko Sodobnosti odpira uvodno razmišljanje
Ane Schnabl Zakaj kritiki nočejo uživati? Zakaj se pri kritiškem delu
bralski užitek zapostavlja ali celo zanika?  Tina Kozin se je
pogovarjala z Matevžem Kosom o knjigi O nevšečnosti biti Slovenec, ki
prinaša izbor Kosovih kritiških branj neleposlovnih besedil v zadnjih
dveh desetletjih. Spominu na Tomaža Šalamuna se je poklonila Meta
Kušar z ganljivim pismom. [...] S pomočjo štipendije Ustanove Tarasa
Kermaunerja je dr. Igor Žunkovič raziskoval vprašanje etike in morale
v sodobni slovenski dramatiki. [...]

===

Od: Sollner-Perdih, Anka <Anka.Sollner-Perdih na ff.uni-lj.si>
From: Celjska Mohorjeva družba [mailto:simon na celjska-mohorjeva.si]
Sent: Monday, March 02, 2015 11:58 AM
Subject: Novice marec

MATI JE ENA SAMA: Slovenske materinske pesmi. Prvi izbor pesmi z
naslovom Mati je izšel pri Mohorjevi družbi leta 1930. Pesmi in prozne
sestavke je zbral Alojzij Bolhar (1899–1984), ki jih je razvrstil po
tematiki: trpljenje in junaštvo, žrtev ljubezni ter večnim spominom. V
knjižici Mati je ena sama so zbrane pesmi od ljudskega slovstva do
leta 2014. Po tematiki so razdeljene v sklope: Mati in otrok, Otrok in
mati, Mati kot Božja mati oz. Domovina. Izbor in spremna beseda Jana
Ozimek. (128 strani, 15 eur)

Lojze Kozar ml.: VSA MOJA LJUBEZEN. Nečak v knjigi izčrpno in
dokumentarno fotografsko opremljeno predstavi življenjsko pot svojega
strica (https://sl.wikipedia.org/wiki/Lojze_Kozar) [...]

===

http://www.trubarjevahisaliterature.si/index.php/tedenski-program?start=5
--  Trubarjeva hiša literature, sreda, 4. marec ob 19.00: Pripovedke
iz zbirke Bredka pripovedka so avtorsko delo Brede Smolnikar, ki je
ponatisnjeno v slikaniški obliki in eksplicitno namenjeno odraslim.
Gre za zbirko kratke pripovedne proze, ki jo bogatijo izrazne
ilustracije Laure Ličer. Z Bredo Smolnikar in Lauro Ličer se bosta
pogovarjala Milena Mileva Blažič in Rok Dežman.

===

From: "Andrej Hočevar" <ludlit-mediji na mail.ljudmila.org>
To: slovlit na ijs.si
Date: Mon, 2 Mar 2015 16:11:26 +0100
Subject: Za domovino z esejem naprej! (Literatura 283-284)

V uvodniku prve cifre novega letnika Urban Vovk uvede blok o Sodobnem
slovenskem eseju, na katerega smo morda predolgo pozabili (beri: vsaj
petnajst let, od preloma stoletij), podobno kot pregledi slovenske
esejistike po letu 2000, v katerih, to je podatek, »najdemo le dva
avtorja, ki sta mlajša od 50 let«. Ob slovenski esejistiki si moramo
seveda znova zastaviti vprašanje, kaj ta (pol)literarna zvrst sploh je
– včasih znanost, včasih dnevnik, pa tudi kolumna ali časopisni članek
–, pri čemer ne moremo mimo Rožančeve nagrade kot najvišjega kriterija
esejistične odličnosti, ki pa nam slejkoprej ne ponudi boljšega
odgovora kot: esej je marsikaj. Sprijazniti se bomo morali, da imamo
opraviti s precej raztegljivo, odprto obliko, v katero je mogoče
zapakirati vse mogoče, ki pa je vsebinsko, tako bi se dalo razumeti
(vsaj kar se tiče Rožančeve nagrade), nekoliko konservativna.

V bloku o slovenskem eseju torej najprej beremo prispevek predsednice
žirije za Rožančevo (zadnjih nekaj let) Ignacije J. Fridl, ki je
»poglobljena pojmovna in zgodovinska osvetlitev področja«, ozira pa se
tudi čez ramo. Sledi esej o eseju Luke Novaka, ki je orientiran
izrazito frankofono in poudarja lirsko žurnalistični moment eseja, v
luči (literarnega) utelešenja svobode govora. Z dilemami opredelitve
žlahtne esejistike in njene ločitve od pisanja v službi »določenih
idej« se ukvarja tudi prispevek Mateja Bogataja, tretji po vrsti.
Sledi zapis iz megle Tadeja Meserka, ki široko in konkretno, z imeni
in primeri, orisuje polje možnega v sodobni esejistiki pri nas.
Najbolj jasna in razvidna pa je Mojca Pišek, ki ob koncu svojega eseja
poda celo recept, ki ga, kot pravi, nihče ne upošteva, ker je preveč
preprost: »Vznemirljivo pisanje o nebistvenem, sproščeno pisanje o
pomembnem. Manj globalizacije, več komunikacije. Manj nacije, več
imaginacije.« [...]