[SlovLit] Jože Čampa -- Re: Jože Toporišič

[Miran gmail]

Jože Čampa: Ljudje in zemlja, 3: Na mrtvi straži. Ljubljana: Math,
2014. France Škrabec in Jože Lavrič Cascio bosta ob predstavitvi
knjige v petek 19. decembra 2014 ob 18.00 v knjižnici Jožeta Čampe v
Novi vasi na Blokah, ki deluje v okviru Knjižnice Jožeta Udoviča v
Cerknici, spregovorila o običajih Bločanov, ki jih knjiga popisuje, o
izdaji knjige pa urednik Jože Kotnik. (Jože Čampa na Wikipediji:
https://sl.wikipedia.org/wiki/Jo%C5%BEe_%C4%8Campa)

===

Od: Igor Kramberger <k na aufbix.org>
Datum: 12. december 2014 00.38
Zadeva: oblikovanje

Dober večer! Ob smrti profesorja Toporišiča bom z zapisom ohranil
spomin na osebo, ki me je v marsičem bolj oblikovala, kakor bi bilo
mogoče domnevati ali celo presoditi po obsegu najinih stikov.

Ko sem začel jeseni 1970 obiskovati gimnazijo, nas je slovenščino
poučevala dosledna in stroga profesorica. Vsaj ena ura na teden je
bila namenjena slovnici. Zanjo je to pomenilo, da nam je razlagala
Toporišičevo knjigo *Slovenski knjižni jezik 1*, knjigo, ki je bila
takrat že šesto leto na knjižnem trgu. Branje te knjige in naslednjih
treh delov je bilo doživetje, ki je zaznamovalo moj odnos do jezika na
ravni oblikoslovja in skladnje – vse do danes. Štiri knjige sicer niso
bile najbolj uporabne kot priročnik, a je bilo v njih kljub vsemu
mogoče najti poglavje z iskano snovjo, kadar sem jo leta po gimnaziji
hotel ponoviti. Največja odlika teh knjig so bili primeri, ki sicer
niso vsebovali podatka o literarnem delu, zato pa podatek o avtorju.
Občutek za jezik, njegova pravila in posebnosti, sem si oblikoval
torej ob rabi, ki so jo uveljavili klasični slovenski pisatelji.

V študijskem letu 1974/75 sem zahajal enkrat na teden v predavalnico
številka 2 v stavbi Filozofske fakultete v Ljubljani. Praviloma sem
sedel nekje v vrhnjih vrstah. Više sta sedela dokaj redno samo še
Janez Dular in Tomo Korošec. Snov, predvsem glasoslovje, malce pa tudi
oblikoslovje, ki sem jo poznal iz gimnazijskih učbenikov, mi je sedaj
razlagal njihov avtor. Proti koncu študijskega leta ta predavanja niso
bila več ponovitev z razlago na višji ravni. Postala so doživetje, saj
smo se študenti po njih spraševali, katera preglednica je obveljala na
koncu. Profesor je namreč pred nami začel razvijati novo
sistematizacijo sklanjatev: to, kar je sedaj vsem mlajšim rodovom
samoumevno in se o tem učijo že v osnovni šoli.

Sprejetje nove sistematike sklanjatev je bila ena od dveh velikih
novosti, ki sta bili tako prepričljivi in siloviti, da sta lahko v
spominu in rabi nadomestili snov, naučeno v srednji šoli. Druga novost
je bila  sistematizacija zaimenske besede, ki jo je profesor Toporišič
objavil v reviji *Jezik in slovstvo*. Zgradba, ki se začne in konča
pri ničti končnici, je v svoji notranjosti temeljila torej na
sistematiki končnic, ki niso ničte. Ko sem približno 8 let pozneje
opazoval vnašalke pri delu z IBM-composerjem, je imela tam odločilno
vlogo tipka stop. V mojem dojemanju so se tako postopoma povezale
ničta končnica, tipka stop, ki je postala možna šele z
elektromehanskim pisalnim strojem, in tipka escape, ki je imela
prvotno funkcijo pri mehanskih pisalnih strojih, kjer je pomenila, da
mehanizem, ki so ga mehaniki imenovali srce, ni premaknil valja za
znak naprej, pri računalnikih pa je postala tipka za izhod oziroma
menjavo modusa delovanja.

Po izidu Slovenskega pravopisa so organizatorji za kongres
Slavističnega društva na Bledu predvideli tudi pogovor s profesorjem
Toporišičem in skupino kritikov, meni pa so zaupali moderiranje.
Sprva, pri dogovorih za prispevke, je odklonil sodelovanje. Do
zadnjega je zavračal tudi prisotnost na pogovoru. A na koncu ni samo
prišel na Bled, temveč je na odru zasedel osrednje mesto. Opazoval sem
ga od strani in se precej časa čutil povsem nemočen, nezmožen
povezovati in usmerjati pogovor. Postopoma mi je postalo jasno, da
profesor Toporišič brani ves svoj trud, trud, ki se je začel že precej
pred na pol javnim izidom osnutka pravil za novi pravopis, ki ga je za
spodbuditev javne razprave založila takratna zveza političnih
organizacij (SZDL). Podatki, ki jih najdem zdajle v COBISS-u, se ne
ujemajo povsem z mojim spominom, da je Toporišič (skupaj z Riglerjem)
prvo obsežno kritiko pravopisnih pravil objavil leta 1977, SAZU pa je
načrt pravil nato objavila leta 1981. Razprava o tem ali onem pravilu,
o tej napaki ali oni pomanjkljivosti je postala med pogovorom na
Bledu, več kot 20 let pozneje, nesmiselna, ker je vse to zgrešilo
osebnostno razsežnost njegovega posvečanja pravopisu.

Pred leti je kolega slavist pripomnil, da sem kot urednik pri
poseganjih v besedilo že skoraj jezikovni purist. Po premisleku sem
ugotovil, da je imel prav. On spremlja jezik in pozna novosti. Sam se
oklepam tistega, česar sem se naučil v mladosti, zlasti na gimnaziji.
Z vsakim letom se torej povečuje razlika med živo rabo jezika in
tistim, kar se v meni ohranja kot občutek za čist, lep ali pravilen
jezik, kolikor sploh zmorem to troje razlikovati. In ob takšnem
razmišljanju dobi novo pomensko razsežnost pripomba profesorja
Toporišiča, izrečena na Bledu. Ko so kritiki pravopisa opazili, da
zmanjkuje njihovim prenosnikom električna energija zaradi izpraznjenih
baterij, jim je navrgel, da je on vsa svoja besedila napisal s
pisalnim strojem in ni imel nikdar težav s svojim delovnim orodjem. S
pravopisom se je začel ubadati, ko je še veljalo, da o pravilnosti in
lepoti jezika presojajo izbranci, osebe, ki se jim je pripisoval
izostren občutek za jezik in ki so sodelovale pri nastajanju
pravopisov leta 1950 in 1962. A izšel je novi pravopis v trenutku, ko
so bili po svetu že uveljavljeni jezikovni korpusi, ki jih hranimo v
računalnikih in vanje posegamo z računalniškimi programi, kot
izhodišče in podlaga za izdelavo jezikovnih priročnikov, zlasti
slovarjev. Izračuni pogostosti in razširjenosti so medtem izpodrinili
osebe z izostrenim občutkom za jezik. Izhodišče ni več jezik
leposlovja, torej poetičen jezik, ničto funkcijo pri gradnji
jezikovnega sistema je prevzela pogostost rabe v vsakdanjiku. Ni se
spremenil samo jezik, spremenila se je tudi točka, s katere ga
opazujemo.

Zame je občasno listanje po štirih knjigah z naslovom *Slovenski
knjižni jezik* ohranjanje spomina, kako sem dojel slovenski jezik in
razvil svoj občutek za gradnjo povedi in rabo ločil. Samo še spomin pa
bo odslej nekaj, kar me je vedno znova spravilo v zadrego na velikem,
svetlem, dvojnem stopnišču v stavbi Filozofske fakultete. Kadarkoli
sva se tam srečala s profesorjem Toporišičem, me je zmeraj pozdravil
prvi – od študentskih let pa do konca. Nikdar se mi ni posrečilo, da
bi ga pri tem prehitel.

Igor

===