[SlovLit] Iz Trsta -- Re: Na zahodu nič novega v spletnem arhivu -- Re: Jože Toporišič

[Miran gmail]

Od: Rada Lečič <rada.lecic na telemach.net>
Datum: 10. december 2014 22.07
Zadeva: Svetovni dnevi slovenskega jezika v Trstu

Na Oddelku za humanistične študije v Trstu (Ul. Androna Campo Marzio
10) bomo v okviru Svetovnih dnevov slovenskega jezika v ponedeljek,
15. decembra, ob 17. uri v predavalnici A predstavili knjižico Lo
sloveno in tasca, ki so jo v italijanščino prevedli študenti štirih
italijanskih univerz, in sicer v Trstu, Vidmu, Padovi in Rimu. Odlomke
iz knjižice bodo prebrali študenti z dveh tržaških fakultet,
predstavitev pa bo glasbeno popestril Jani Kovačič. Njegova glasba je
slogovno zelo različna, saj zajema tako ljudske motive in srednjeveške
napeve trubadurjev, kot tudi džez, rock, etno folk in rap. Tokrat bo
zapel slovenske ljudske pesmi v avtorski priredbi. Obeta se nam torej
zanimiv večer in ste na prireditev, ki jo organizacijsko podpira
Generalni konzulat RS v Trstu, vljudno vabljeni.

===

http://slov.si/mh/schneider_bojana.pdf -- Bojana Schneider: Der lange
Weg von Im Westen nichts Neues zum slowenischen Leser. --- V arhivu na
https://sl.wikiversity.org/wiki/Besedila je prostor tudi za druga
strokovna besedila, ki si želijo bralcev. -- mh

===

http://www.dnevnik.si/kultura/knjiga/delal-iz-ljubezni-do-slovenskega-jezika
-- Delal iz ljubezni do slovenskega jezika. Dnevnik 11. dec. 2014.

---

Naslednje sem sestavil prepozno za objavo v današnjem časopisu; naj za
Slovlit z zadovoljstvom dodam, da sem bil profesorjev učenec. -- miran

Ko iščemo slikovite posplošitve slovenske kulturne specifike, bomo kar
dobro zadeli z oznako Slovencev kot gramatikalne nacije, celo bolj kot
če bi ponovili frazo o Slovencih kot literarni naciji. Pomislimo samo
na abecedno vojsko v 19. stoletju ali pa na energije in strasti, ki
jih sproščajo jezikovna vprašanja v pismih časopisnih bralcev in na
spletnih forumih. V isti paket ljudskega posploševanja spada tudi
mnenje, da je za vse, kar se slovenščine tiče, kriv Jože Toporišič
osebno. Jože Toporišič populaciji, ki je v zadnji polovici stoletja
hodila v slovensko šolo, pooseblja slovenščino. Tako kot se za vsako
staro kosmato pesem na pamet trdi, da je gotovo Prešernova, se vsaka
jezikovna novotarija pripisuje Jožetu Toporišiču. Seveda je daleč od
resnice, da bi bil veliki mojster odgovoren za vse jezikovne
spremembe, npr. razvpite zgoščenke že ni on spravil v jezikovni obtok,
sporoča pa nam to pripisovanje dovolj jasno, kako močno je bil veliki
jezikoslovec udeležen pri našem kulturnem samoopredeljevanju. Brez
slovenščine ni Slovencev, radi pravimo, saj ni da bi bili navzven
prepoznavni samo po kranjski klobasi in tenstanem krompirju, vendar je
treba obenem dodati žalostno in zoprno izkušnjo, da je taista
slovenščina mnogim rojakom hudo odveč in da kažejo s prstom nanjo,
kadar se jim zalomi stremljivi načrt prodora v svet. Enako
ambivalentno razmerje (ljubim-sovražim) je določalo tudi odnos kolegov
in javnosti do Jožeta Toporišiča. Le kako bomo zdaj, ko ga ni več,
sproščali svoje nelagodje ob materinščini?