[SlovLit] Allah -- S Facebookom do pravilnejše slovenščine?

[Miran gmail]

From: "Simon Krek" <simon.krek na guest.arnes.si>
To: "SLOVLIT" <slovlit na ijs.si>
Date: Tue, 12 Aug 2014 12:12:20 +0200
Subject: Allah

Pozdravljeni,
v odzivu bi želel izpostaviti par zadev, ki jih v dosedanjih prispevkih
nisem zasledil. Ne bom se spuščal v etimološko-zgodovinsko-
transkripcijska
vprašanja, ki so jih obdelali drugi. Rad bi le opozoril na nekaj po mojem
mnenju napačno dojetih konceptov - koncept Avtorja, (državno podprtega)
Založnika, Lektorja in Pravopisa. Prevajalec kot Avtor prevoda nosi polno
odgovornost za svoje avtorsko delo, v dobrem in v slabem. Dolžan je po svoji
najboljši vesti in znanju prenesti besedilo iz izvirnika v ciljni jezik.
Nepoznavanje jezkovnega standarda v ciljnem jeziku ni opravičljivo. Od te
točke naprej tudi nobeno poseganje v odločitve prevajalca kot Avtorja ni
opravičljivo. Lektor kot jezikovni svetovalec lahko z vso pravico opozori
Avtorja na neupoštevanje jezikovnega standarda, če meni, da Avtor tega ne
pozna ali mu niso jasne vse razsežnosti avtorskih odločitev. Tu se njegove
pristojnosti neusmiljeno končajo. Založnik se lahko odloči, ali bo avtorsko
delo založil in izdal - torej ga začasno ali trajno odkupil od avtorja za
namen javne objave - ali pa ne, tu se njegove pristojnosti končajo. Skratka,
o avtorskem besedilu ne sme in ne more odločati nihče namesto Avtorja.
Pravopis obstaja in je koristen kot skupni standard, na katerega se lahko
opremo in nam je v pomoč pri pisanju besedil. Zakon o obvezni rabi Pravopisa
ne obstaja, tudi za proračunsko financirane založnike ne.

Nekaj konkretnih primerov napačnega razumevanja omenjenih konceptov s strani
(pravopisnih) šeškačev:

Janez Dular:
1. "Sklicevanje na pravovernost slovenskega prevoda Korana je brezpredmetno,
ker ni namenjen bogoslužni rabi in ker ima 'imprimatur' samo od laične
založbe Beletrine, ne pa od pristojne verske ustanove /.../" - primer
postavljanja ustanove nad avtorja. Avtorjev argument naj bi bil ničen, ker
ni institucionalno podprt, avtor svojega mnenja in volje (denimo glede
vprašanja pravovernosti) ne more imeti.

2. "Zavračanje ustaljene slovenske pisne in izgovorne podobe /.../ nima
jezikoslovne teže; /.../ paronimija je zelo pogost pojav" - primer
postavljanja mnenja jezikoslovca nad avtorjevo presojo. O tem, kaj si avtor
misli o učinkih paronimije v konkretnem primeru, ne more presojati
jezikoslovec z navidezno objektivne pozicije.

3. "V arabski pisavi ni razločevanja med velikimi in malimi črkami /.../ v
slovenščini bi bila podvojitev odveč /..../" - primer postavljanja osebnega
mnenja nad avtorjevo. Ali je učinek velike začetnice enak podvojitvi
soglasnikov, lahko v svojem besedilu in za svoje besedilo odloča le avtor.

Drago Bajt:
"Če bi se lotili slovenščine znova po tem načelu zapisovanja /.../ bi imeli
vsi pišoči, ne le normativni jezikoslovci, obilico sizifovega dela /.../" -
primer nerazumevanja razlike med avtorskimi odločitvami v konkretnem
avtorskem delu in konsekvencami za jezikovni standard. Pravopisna pravila
glede prečrkovanja iz arabske pisave lahko ostanejo nespremenjena, če je in
bo taka presoja Pravopisne komisije.

Jerica Snoj:
"Zapis Allah v slovenskem prevodu ne more biti "izjema", pač pa je zgolj
pravopisna napaka, ki je - sodeč po utemeljitvi prevajalcev - zagrešena
hote; torej pravopisna napaka na osnovi samovolje. In čisto nič drugega." -
primer temeljnega nerazumevanja koncepta (pravopisne) napake. Če se avtor
odloči za določen zapis ob zavedanju, kakšen je trenutni jezikovni standard,
to v nobenem primeru ne more biti opredeljeno kot napaka, ampak le kot bolj
ali manj dobra odločitev.

Lektorsko društvo Slovenije
"Opažamo, da vsak bolj ali manj tehten argument uporabnikov slovenskega
jezika pogosto prevlada nad jezikovno normo, tako da se pravila prikrojijo
predvsem posameznikovim potrebam. Nekako tako tudi razumemo zapis Alaha v
omenjenem novem prevodu Korana." - primer nerazumevanja razmerja med
jezikovno normo in avtorsko svobodo. Ne prikrajajo se pravila, saj ta
ostajajo enaka kot prej. Kar se ob zgornjem zapisu zgodi, je vsiljevanje
lastnega mnenja o jezikovni normi avtorju, ki ima vso pravico svoje avtorsko
besedilo prikrojiti svojim potrebam. To je osnova avtorske svobode.

Prevajalca sta razložila svoje argumente, ostali udeleženci diskusije tudi.
Tako kot (pravopisni) šeškači ne morejo pričakovati, da bodo avtorji na
podlagi njihovih mnenj spreminjali svoje odločitve, tudi prevajalca ne
moreta pričakovati, da se bodo na podlagi njunega mnenja spreminjala
prečrkovalna pravila v pravopisu. Moje osebno mnenje je, denimo, da pri
prečrkovanju iz arabske pisave potrebujemo čim bolj enostavna pravila in čim
manj izjem.

Lep pozdrav,
Simon Krek

===

From: Cobec Aleksander <Aleksander.Cobec na rtvslo.si>
To: "slovlit na ijs.si" <slovlit na ijs.si>
Date: Wed, 13 Aug 2014 06:36:50 +0000
Subject: S Facebookom do pravilnejše slovenščine?

Ali bi si do pravilnejše rabe slovenščine raje pomagali s Facebookom
kot pa s slovarjem slovenskega knjižnega jezika ali s pravopisom?
Čeprav se morda komu zdi čudno, se to že dogaja, saj na tem socialnem
omrežju obstajajo skupine, ki dajejo jezikovne nasvete, opozarjajo na
jezikovne napake v medijih, oglasih in drugih javnih mestih ali pa
zgolj obveščajo o jezikovnih zanimivostih in aktualnih dogodkih.
Imenujejo se Razgibane vejice, Pazi na jezik, Za vsaj približno
pravilno rabo slovenščine, Skupina za ohranjanje rodilnika pri
zanikanju in Jezikovalci. Gostili smo nekaj urednikov teh skupin, ki
jim je to delo v veliko veselje. Povezava do oddaje:
http://4d.rtvslo.si/#arhiv/jezikovni-pogovori/174290401