[SlovLit] Iskanje in najdenje

Sre Feb 5 20:05:48 CET 2014

Od: Igor Kramberger <k na aufbix.org>
Datum: 05. februar 2014 15:48
Zadeva: Iskanje in najdenje

Pred skoraj mesecem dni, 8. januarja, je bila na slovlitu objavljena
povezava na članek, objavljen v New York Timesu na božični predvečer
2013. Do danes je bilo prispevku dodanih  132 komentarjev. Zanimivo
branje, ob katerem se zdi še en komentar skoraj odveč. Upravičuje ga
to, da bom v njem povezal 3 objave na slovlitu.

<http://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2014/004677.html>
<http://www.nytimes.com/2013/12/25/technology/as-new-services-track-habits-the-e-books-are-reading-you.html?pagewanted=all&_r=2&>

David Streitfeld je v naslovu svojega prispevka poudaril, da
elektronski bralniki, ki se širijo z veliko hitrostjo, omogočajo nove
vrste spremljanja bralcev in prepoznavanja njihovih bralnih navad.
Vendar je v prvem primeru po uvodnih odstavkih posvetil pozornost
ustvarjalcem oziroma nastajanju literarnih del. Pisateljica Quinn
Loftis uporablja vse moderne komunikacijske kanale za stik s svojimi
bralci. Višina njenega prihodka je povezana s to odzivnostjo skupnosti
njenih bralcev. S tem primerom je pojasnjena smiselnost nadaljnjih
analiz bralnih navad v velikem obsegu (kar na koncu pomeni, da bodo
statistične ugotovitve imele svojo težo).

Razpoložljivi komunikacijski kanal, pisma, je uporabljal že Samuel
Richardson. Dopisovanje z bralci je vplivalo na nastajanje dveh
njegovih romanov: Clarissa in Sir Charles Grandison. Te zgodbe se
spominjam še iz časov, ko sem poslušal predavanja o evropskem romanu v
18. in 19. stoletju. Ko sem jo hotel sedaj preveriti na Internetu, ne
da bi brskal po velikih zbirkah z znanstvenimi revijami, me je
začudilo, kako malo sem našel. Po odpiranju številnih povezav, ne
zgolj s prvih treh strani Googlovih zadetkov, sem obupal. Najbolj
podroben opis sem našel na Wikipediji. Dodajam še dve povezavi: prva k
izčrpni predstavitvi romana Clarissa, druga k prispevku, pri katerem
so bibliografski podatki z nadaljnjimi povezavami tehtnejši kot
njegova vsebina.

<http://en.wikipedia.org/wiki/Samuel_Richardson>
<http://www.sparknotes.com/lit/clarissa/context.html>
<http://en.wikipedia.org/wiki/Clarissa>

V drugem, daljšem delu prispevka je Streifeld predstavil več
projektov, s katerimi ponudniki elektronskih knjig spremljajo bralne
navade. Izposoja knjig je sedaj postala podlaga za raziskovanje, pri
katerem je zaželeno natanko tisto, kar so zmeraj preganjali
knjižničarji: pisanje pripomb ali risanje oznak na margini oziroma
podčrtovanje besedila.

<http://www.amazon.com/Marginalia-Readers-H-J-Jackson-ebook/dp/B001874G4A/ref=sr_1_1?s=books&ie=UTF8&qid=1391599914&sr=1-1&keywords=marginalia>

Od takšnega ravnanja bralcev imajo najprej korist založniki. Od
ponudnika storitve prejmejo plačilo za prodan izovd, ko je bralec
prebral 10 % knjige (eden od več modelov plačevanja založnikom). Ni
navedeno, kaj merijo: znake, besede – ali strani. Bralniki se
razlikujejo od urejevalnikov po tem, da ohranjajo stran kot enoto ter
način prikaza in da se v našem kulturnem krogu strani obrača od desne
proti levi; v urejevalnikih drsimo po besedilu navzgor in navzdol, pri
pisanju navadno opustimo prikaz po straneh, kar še poudari vtis, da
beremo svitek papirusa (uporabil sem ta izraz, ker so konec 80-ih let
CD-ROM označili za novo vrsto papirusa, nove možnosti za razporejnaje
in povezovanje delov ali koščkov besedila so se zdele predvsem odmik
od papirja in strani z besedilom na njem; na zaslonu zmeraj vidimo
samo izsek celote, višina drsnika na desni je edina opora za presojo,
ali vidimo velik ali zgolj majhen izsek).

<http://www.amazon.com/Cd-Rom-New-Papyrus-Current/dp/0914845748/ref=sr_1_1?s=books&ie=UTF8&qid=1391601645&sr=1-1&keywords=CD-ROM+The+new+papyrus>

[Medklic: kdo se še spomni moža z brado, Vladimirja Kneza, ki je pred
desetletji v knjigarni Konzorcij pomagala iskati knjige – s pomočjo
CD-ROM-ov, na katerih je imel podatke o dobavljivosti tujih knjig? On
je imel na svoji polici oba zvezka tega zbornika o optičnem
založništvu.
Igor Kramberger, V korak s svetom. M'ZIN [3](1993)16-17, str. 46-47.]

Čeprav v prispevku beseda *stran* ni uporabljena niti enkrat, sem
prepričan, da je to enota, po kateri ponudniki storitev prepoznavajo,
kje so se bralci ustavili, kdo je prebral celoto, kdo je knjigo le
prelistal. Verjetno prav ohranitev strani dopušča, da lahko zapišem:
bralci so prelistali knjigo, in ne samo še, da so preleteli besedilo.

Pomen strani za delo z besedilom, torej kot opora bralcu, da se znajde
v knjigi, povezuje prispevek v New York Timesu z dvema zapisoma na
slovlitu. Prvi je bil objavljen na isti dan: na predbožični torek leta
2013. V njem je Miran Hladnik opisal, kako navajamo prispevke iz
Wikipedije. V uvodu je poudaril: »V večjih jezikih na nekaterih
področjih wikičlanki preraščajo značaj strokovnega teksta in dobivajo
status preglednih znanstvenih člankov.« Takšni prispevki so obsežni.
Če jih prekopiramo v urejevalnik in oblikujemo na enak način kot
svoje, dobimo več strani dolgo besedilo.

Hladnik natančno opiše razliko med navajanjem prispevka v natisu (na
papirju) in v elektronski obliki (na spletu – urejevalnik in
shranjevalniki v pdf-formatu znajo ohraniti povezave, tako da so
uporabne tudi v elektronskih formatih, ki sami niso objavljeni na
spletu). Nikjer pa ne omeni posameznega mesta v besedilu, tako seveda
niti ne pride do zadrege z navedbo strani. Zadovolji se z
ugotovitvijo: »Komentar. Prednost spletnih objav je neposredni dostop
do citirane literature[.]« Bralca res lahko napotimo k prispevku kot
celoti. Če pa bo bralec uporabil naš navedek, bo pristal na ustreznem
mestu v prispevku. S tem se odpre nova razsežnost glede plagiatorstva:
vsak navedek mora biti obdan z ustreznim komentarjem in / ali
interpretacijo. Najbrž pomaga tudi, če si ne sledijo navedki iz enega
samega prispevka (vira). A na drugi strani je kopiranje postalo
izjemno pomembno, saj nadomešča navajanje strani.

<http://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2013/004671.html>
<http://www.buecher.de/shop/buecher/plagiat/theisohn-philipp/products_products/detail/prod_id/25597719/>
vključeni sta dve oceni: v Frankfurter Allgemeine Zeitung in v
Süddeutsche Zeitung
<http://www.buecher.de/shop/internet/literarisches-eigentum/theisohn-philipp/products_products/detail/prod_id/34570427/>
vključena je ocena: v Süddeutsche Zeitung

Opustitev strani je razsežnost besedila, ki jo najoblj pogrešam, kadar
si poiščem besedila v zbirki projekta Gutenberg. To velja tudi za
zbirko slovenskih leposlovnih besedil v elektronski obliki. Pred malo
več kot pol leta je Miran Hladnik, najbolj zagnan skrbnik te zbirke, v
odgovoru Mojci Luštrek zapisal: »Na zaslonu abecedna urejenost
seznamov ni več tako zelo pomembna, kot je bila v tisku. Tu se
orientiramo bolj s tipkama ctrl + f (za najdi) kot z listanjem.«

Kadar imamo na voljo navedke, torej dobesedno prevzeto besedilo, s
takšnim najdevanjem ni težav. Moj zadržek ni povezan s tehničnimi
težavami. V katerem sklonu naj v iskalno polje vpišem slovenski
samostalnik, kadar nimam na voljo navedka? Lahko si pomagam z analizo
samostalnikovih oblik z računalniškega vidika, ki jo je pred 15 leti
objavil Jure Zupan. Poznam urejevalnik, ki ima ob iskalnem polju še
polje za indeksiranje (namesto za zamenjavo) in ki omogoča, da v
iskalno polje vnesemo samostalnik v vseh sklanjatvenih oblikah,
indeksiran pa je v imenovalniku ednine. Vendar: najprej moram biti
prepričan, da je avtor uporabil določeno besedo, besedo, ki se zdi
meni primerna ali prava. Izhajam torej iz sebe, iz svoje vednosti, iz
besedišča, ki ga sam uporabljam.

Odlika in privlačnost vsakega stvarnega ali pojmovnega ali osebnega
kazala v knjigi je bila zmeraj prav v tem, da je bralca seznanila z
besedami, ki jih je uporabil avtor. Pogosto z besedami, ki jih bralec
ni poznal ali vsaj nanje ni pomislil. Kazala temeljijo na
preoblikovanju besedila v strani. Možna so bila z opustitvijo svitkov
(papirus) in leg ([pergamentni] kodeksi); tisk je uveljavil stran.
Stavci in metêrji so zveznost besedila z diskretnostjo strani
povezovali v prvem obdobju tiska s kustodo v desnem spodnjem vogalu
strani in do fotostavka z diskretnostjo tiskarskih pol z normo na prvi
in tretji strani pole.

Pogostost ali redkost uporabe posameznih besed in njihova
razporejenost po besedilu so bili kriteriji, kje smo knjigo odprli,
kadar je nismo preprosto brali od prve do zadnje strani. Uporaba
kazala je bila pogosto glavna opora za poglobljeno izrabo besedila.
Tako je kazalo lahko pojasnilo za zadrego, ki jo omenja Streitfeld v
svojem prispevku: zakaj manj kot 1 % bralcev dokonča branje
zgodovinopisne knjige (to je edini primer, ko je kontrastirano branje
leposlovja z branjem strokovne knjige).
Dopuščam, da izhajanje iz bralčevega besedišča, na katerem temelji
iskanje mest v besedilu s pomočjo iskalnega polja, privede do podobnih
ali celo enakih rezultatov kot izhajanje iz avtorjevega besedišča,
kakor je razgrnjeno v pojmovnem / stvarnem kazalu. Vendar se mi zdi
pomembna razlika, ali izhajam iz nekega pretiranega samozadovoljstva
pri obvladovanju jezika ali pa sem raje radoveden in se zato prepustim
avtorju in njegovemu sestavljalcu kazala. Zdi se, da nisem edini, ki
verjame, da dobi še tako poglobljeno in temeljito besedilo svojo
znanstveno podobo v knjigi šele, ko je dopolnjeno s kazalom. Kot dokaz
dodajam še zadnjo povezavo – na dnevniški zapis nekoga drugega,
objavljen kot prispevek na blogu.

<http://www.gutenberg.org/wiki/Michael_S._Hart>
<http://sl.wikisource.org/wiki/Glavna_stran>
<http://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2013/004528.html>
<www.srl.si/sql_pdf/SRL_1999_3_2.pdf>
<http://nisus.com/pro/> Feature Tour, Indexing
<http://de.wikipedia.org/wiki/Kustode_(Buchherstellung)>
<http://en.wikipedia.org/wiki/Catchword>
<http://de.wikipedia.org/wiki/Bogennorm>
<http://cool.conservation-us.org/don/dt/dt3111.html>
<http://www.lrb.co.uk/blog/2014/01/30/dennis-duncan/promiscuity-passim/#sthash.Qg222eYF.dpuf>

Igor Kramberger,
Düsseldorf