[SlovLit] Fwd: Noah, tretjič ali četrtič -- Vidmarjev esej o Prešernu

Pet Sep 13 23:45:20 CEST 2013

Od: Peter Weiss <Peter.Weiss na guest.arnes.si>
Datum: 13. september 2013 22:40
Zadeva: Re: [SlovLit] Noah -- z lepimi pozdravi za Mirana in Miro

Imena na -ah, kjer -h ostaja nem, so v slovenščini malce
problematična, imajo pa jih tuje osebnosti, o katerih v slovenščini
pišemo in govorimo (od Hanne Arendt do Sare Ferguson, ki sta v
imenovalniku Hannah Arendt in Sarah Ferguson). Sam sem v spisu,
objavljenem na spletni strani Lektorskega društva Slovenije
(http://www.lektorsko-drustvo.si/odzivi-na-dogajanje-v-javnosti/peter-weiss-hannah-z-nami-brez-tezav-in-mi-z-isto-hanno-prav-tako),
pred časom predlagal zapis s h-jem le v imenovalniku ednine, v vseh
drugih sklonih pa brez njega in sklanjano po prvi ženski sklanjatvi.
Sicer namreč pride do prehude razlike med zapisano in izgovorjeno
obliko ženskega imena. Torej: imenovalnik Sarah, rodilnik Sare,
dajalnik Sari itd. Moška imena, kot je angleško Noah, lahko
obravnavamo enako: imenovalnik Noah, rodilnik Noe ali Noa, dajalnik
Noi ali Nou (kot je lahko v rodilniku Luke ali Luka in v dajalniku
Luki ali Luku) itd. (Francosko moško ime je res Noah [noá], rodilnik
Noaha [noája] itd., pridevnik Noahov [noájev-].) Pridevniki so Sarin
in Noov (in s črno pravopisno piko Noin) ipd., in sicer tako od imena
Sarah kot od imena Sara. Morda se zdi komu strašljivo, ker se na ta
način ime v stranskih sklonih pisno pokveči. Ampak zakaj bi bil tisti
-h tako svet, da bi se moral pisati v vseh sklonih in v pridevniku, s
čimer otežuje izgovorjeno obliko in sploh glasno branje takih ime?
Hkrati pa pri Sašu Kranjcu zlepa ne zaženemo panike, ker iz tega
zapisa nič ne izvemo o oblikah imena in priimka v imenovalniku ednine:
Saš, Sašo ali Saša in Kranjec, Kranjc ali Kranjac?

Slovenski starši, katerih otročkom je ime Sarah, Hannah, Noah ipd. in
pri teh imenih zahtevajo izgovarjanje končnega -h, s tem čudaštvom
ženska imena uvrstijo v tretjo žensko sklanjatev (z rodilnikom Sarah
([sárah] ali [sê rah]?) in Hannah (rodilnik [hánah] ali [hê nah]? ),
moška pa v prvo (rodilnik Noaha [nóaha]). Iz teh po črki prebranih
angleških imen so svojilni pridevniki Sarahin, Hannahin in Noahov. Pa
to sploh še ni vse: dodatno se zaplete, ko pri svojem otroku z imenom
Sarah [sárah] zahtevajo rodilniško obliko Sarahe. Američani, Francozi
in Nemci v našem jeziku česa podobnega ne pričakujejo, slovenske
starše pa moramo -- zdaj se pridružujem dušebrižništvu -- v teh
primerih preprosto ignorirati: če jih tako razganja od eksotike, naj
si jo nalimajo na vrata stranišča in v svojih domislekih uživajo, ko
so sami s seboj, nikakor pa naj z njo ne obremenjujejo svojih nemočnih
otrok in vseh drugih, ki njihovih jezikovnih domislic nismo dolžni
dohitevati.

---

Od: peter na jurgec.net <peter na jurgec.net>
Datum: 13. september 2013 22:56
Zadeva: Slovlit: Noah

Dragi slovlitovljani,

Maja Žorga v svojem sporočilu sprašuje, kako je sklanjanjem
samostalnikov kot Noah in Utah. Opaža, da sta v imenovaniku mogoča
tako izgovor s končnim mehkonemnim pripornikom (njena intuicija) kot
tudi brez njega (znankina intuicija). V ostalih sklonih se zdi oblika
z mehkonemnim pripornikom boljša. Enako verjetno velja tudi za vse
druge izpeljanke, na primer: Noahov (in ne *Noain), Noahec, noahovski
itd.

Vprašanje, zakaj imamo rojeni govorci slovenščine take sodbe, je
mogoče osvetliti z dveh vidikov. Prvi je, kaj se zgodi z običajnimi,
jedrnimi -- z drugimi besedami: neprevzitimi --besedami. Za začetek:
slovenski koreni se vedno končajo na soglasnik. Tipični primeri so:
pot, nos, komar, besed-a, perut itd.

Ponekod končni korenski soglasnik izpade, kadar je na koncu besede
(torej ne sledi glasovna končnica). Ti primeri lahko osmislijo, kako
deluje slovenska fonologija. Primer: samostalnika, katerih imenovanik
množine sta teleta in bremena, imata prav v vseh oblikah (tudi v
izpeljankah: teletina, bremenitev) koronalna soglasnika t oz. n, samo
v imenovalniku ednine pa ne (tele, breme). To se zdi povezano z
dejstvom, da imenovalnik ednine nima nobene glasovne končnice in je
končni soglasnik korena tudi končni soglasnik besede. Koronalni
soglasniki pa so posebej nezaznamovani in v jezikih sveta velikokrat
izpadajo v položajih, kjer jih je težko slišati. Konec besede je tak
položaj, ker soglasniku ne sledi noben glas, ki bi ga lahko naredil
bolj slišnega. Podobne izpade najdemo tudi drugod v slovenščini,
recimo v prevzetih besedah, kakršna sta tatu in nivo, ki imata v čisto
vseh oblikah na koncu korena še j, samo v imenovalniku ednine ne. Kar
ti primeri kažejo, je, da je imenovalnik ednine t. i. prve moške (in
srednje) sklanjatve poseben. (To pa ne velja za vse slovenske besede,
samo za mnoge, ki se končajo na katerega od koronalnih soglasnikov: t
d s z n j.)

S tega stališča je tudi variantni izgovor brez končnega mehkonebnika v
Noah in Utah smiseln in ni čisto nič nepričakovanega, da se
mehkonebnik kar naenkrat "pojavi" v vseh ostalih oblikah. V resnici
gre torej za izpad mehkonebnika v sklonski obliki brez končnice, torej
ko imamo samo goli koren.

Drugi vidik v zvezi z izpadom mehkonebnikov je, kaj se zgodi z drugimi
prevzetimi besedami. Prevzete besede v slovenščini se v nekaterih
primerih lahko izgovarjajo bližje tuji izgovarjavi. Nekateri slovenski
govorci lahko priimek nekdanjega predsednika variantno (ne pa nujno!)
izgovorijo s samoglasnikom, ki se sicer ne pojavlja v nobeni slovenski
besedi: gre za sprednji visoki zaokroženi samoglasnik, ki ga v
mednarodni fonetični abecedi zapišemo kot [y]. Ta samoglasnik pa je za
mnoge slovenske govorce mogoč samo v imenovaniku ednine (T[y]rk), ne
pa tudi v drugih oblikah, kjer je ustrezni samoglasnik običajno [i]
(trije T[i]rki). Spet torej vidimo, da je izjemen imenovanik ednine,
ki nima glasovne končnice. Spet drugi slovenski govorci lahko nekatere
angleške besede izgovarjajo z [w] pred samoglasnikom. Recimo
[w]ashingon, [w]ilson, [w]alter itd. Mnogi izmed teh govorcev znova to
dopuščajo samo v imenovaniku ednine, ne pa v drugih oblikah: izgovori
*[w]ashingtonski, *[w]isonova, *[w]alterček so vsi nemogoči, če ne
vsaj zelo čudni.

Ti primeri kažejo na to, da je imenovalnik ednine (moškega spola)
poseben, saj velikokrat omogoča več glasov kot vse ostale oblike
skupaj. In to ne glede na položaj izjemnega glasu, ki ni nujno na
koncu korena, kot smo videli pri Noah, Utah. To pa je povezano s tem,
da imenovalnik ednine moškega spola ponavadi nima glasovnih končnic in
morda lahko rečemo, da je imenovalnik ednine kar goli morfem. Prevzete
besede, ki še niso morfološko vključene v ciljni jezik, se lahko
izgovarjajo bolj blizu jeziku dajalcu. V skladu s tem je oblika Noah
izgovorjena brez končnega mehkonebnika čisto regularna, oz. če hočete,
sistemska. Gre za to, da je izgovor v angleščini kot jeziku dajalcu
brez končnega mehkonebnika, česar pa slovenščina ne tolerira dobro
(razen morebiti za koronalne soglasnike, gl. zgoraj).

Tovrstne pojave prevzetih besed je mogoče najti v številnih drugih
jezikih in slovenščina ni nič posebnega. V nizozemščini, recimo, lahko
rojeni govorci izgovorijo angleški r v besedah kot Oprah. Ko pa
naredijo manjšalnico, morajo r izgovoriti po nizozemsko: Oprahtje.
Podoben pojav je najti nesorodnem jeziku tagalog, ki se govori na
Filipinih. Tagalog ne dovoljuje [f] v jedrnih besedah, vendar pa je ta
glas najti v nekaterih prevzetih besedah, kakršna sta filipino
'Filipinec, filipinski' in fiesta 'pojedina, zabava'. Kakor hitro pa
tem korenom dodamo kakšni koli drugi morfem, se [f] spremeni v [p]:
magpilipino, 'filipinščina', pilipinong 'ta Filipinec', pampista 's
pojedino', pistahan 'festival' (Jurgec 2012).

Če zaključim, Noah je povezan z neko širšo lastnostjo prevzetih besed
glede na njihovo morfološko kompleksnost. Govorci lahko prevzete
besede izgovorijo bližje jeziku dajalcu, če besede še niso morfološko
vključene v njihov jezik (kaj šteje kot morfološko vključeno, se
razlikuje od jezika do jezika). To ne velja samo za slovenščino,
temveč tudi za številne druge jezike. Zaenkrat je znanih 19 takih
jezikov, med drugim še španščina, katalonščina, francoščina, kanadska
angleščina, poljščina, hrvaščina/srbščina in madžarščina.

Prav zaradi vsega povedanega me (nekateri) dosedanji odgovori na
vprašanje Maje Žorga nekoliko presenečajo. Ne morem razumeti
nekakšnega groznega odpora do prevzetih besed.  Prevzete besede niso
nič slabega. Pojavljajo se čisto v vseh znanih jezikih. Celo znakovni
jeziki imajo prevzete znake oz. kretnje iz drugih znakovnih jezikov.
To kaže, da so prevzete besede nujen del vsakega jezika. Hkrati pa
velja, da ko govorec nekega jezik prevzame besedo iz drugega jezika,
to besedo v resnici ukrade in predela v skladu s svojim jezikom. Ta
predelava je lahko zelo obsežna. Beseda full, denimo, je v angleščini
čisto nekaj drugega kot slovenska prevzeta beseda ful. Ne govorim samo
o izgovoru, pregibanju in pomenu, ampak tudi o tem, da je v angleščini
to pridevnik, v slovenščini pa prislov. Angleži lahko rečejo full
house, Slovenci pa ne moremo reči *ful hiša (samo na primer ful dobra
hiša).

Kot jezikoslovca me zanima, zakaj jezik deluje, kot deluje, čisto nič
pa mi ni mar, kako bi ljudje morali govoriti (in še manj zapisovati).
V tem smislu smo jezikoslovci podobni drugim znanstvenikom: nobenemu
astronomu ne bi na kraj pameti prišlo, da bi ukazoval planetom, kako
naj se gibljejo; noben kemik ne razmišlja, da bi silil spojine, da bi
se vedle po njegovih željah.

Meni je že samo dejstvo, da imamo slovenski govorci tovrstne intuicije
o prevzetih besedah, izjemno zanimivo, posebej glede na to, da nas
tega ni nihče naučil (ta pojav ni opisan v nobeni slovnici). Še bolj
mi je zanimiva razlaga, zakaj tovrstne intuicije imamo in zakaj imajo
zelo podobne intuicije tudi govorci številnih drugih jezikov. Ob vsem
tem se mi zdijo sodbe o tem, ali so poimenovanja otrok s prevzetimi
imeni moralno sporna, izjemno dolgočasne.

Peter Jurgec
http://www.jurgec.net

===

Od: Ziva Vidmar <viva.vidmar na gmail.com>
Datum: 13. september 2013 11:17
Zadeva: Josip Vidmar

Spoštovani doktor Miran Hladnik!

V priponki vam pošiljam esej Josipa Vidmarja o Prešernu. Je poskeniran
in popravljen, dajem vam pa ga v elektronsko uporabo za študente in
strokovno rabo. Tiskanje eseja pa ne dovolim.
Če vam pride prav še kakšno drugo očetovo besedilo, mi sporočite.
Lep pozdrav
Živa Vidmar, l. r.

---

Na Wikivir besedila žal ne moremo postaviti, ker so tam objavljeni le
teksti brez omejitev uporabe, se pa zdi primerno mesto Wikiverza
(https://sl.wikiversity.org/wiki/Dr._France_Pre%C5%A1eren).
Prostovoljce prosim z popravke napak, ki jih je zagrešil OCR, in za
wikizacijo prispevka. -- miran hladnik