[SlovLit] Slava -- Vladko Kosmač (1915─2013)

[Miran gmail]

http://sl.wikipedia.org/wiki/Slava_%28revija%29 -- Erika Kržišnik je
že vtipkala kazalo ene številke naše Slave (1987-), ko pomagate še
drugi, dam cél arhiv revije v skeniranje, postavim na splet in povežem
članke s kazalom. -- miran

===

Od: marija mercina <marija.mercina na gmail.com>
Datum: 13. januar 2013 16:35
Zadeva: V spomin Vladku Kosmaču  (1915─2013)

Na pokopališču v Ročah smo se 5. 1. poslovili od Vladka Kosmača,
Cirilovega brata. Le dva dni pred tem je na svojo željo zapustil
šempetrsko bolnišnico, še zadnjič povečerjal doma, legel v svojo
posteljo in mirno zaspal.

Zelo ga bomo pogrešali vsi, ki smo ga dolga leta  obiskovali, najprej
na Kosmačevi domačiji in nato v njegovi novo sezidani hiši.  Bil je
človek hudomušne besede in zlatega  srca, njegovi (za nas obiskovalce)
 najpomembnejši lastnosti pa sta bili radodarnost in zvestoba.
Radodaren je bil z besedami, s katerimi je ohranjal spomin na svoje
dolgo življenje v dolini ob Idrijci, in oživljal spomin na brata
Cirila,  z Vladkovimi besedami “velikega slovenskega pisatelja”. Snovi
za pripovedovanje je imel Vladko več kot dovolj iz  epopeje slovenskih
primorskih fantov ─ mobilizacije v italijansko vojsko, taborišča na
Sardiniji, vračanja domov s prekomorskimi brigatami in razgibanega
časa po končani  drugi svetovni vojni.  Nekaj let po njej se je
poročil z  Julko.

Še pomembnjša kot osebna zgodovina  je zanj bila bratova življenjska
zgodba.  Bil je zvest svojim ljudem, brez sence ljubosumja do
srečnejših in uspešnejših od sebe. Ko smo ga obiskovali učitelji
slovenisti in skupaj s svojimi učenci hlepeli  po tem,  kdaj bomo
slišali kaj neposredno koristnega v zvezi z delom njegovega brata
Cirila, smo redkokdaj pomislili, kako nam za živahno pripovedjo in
hudomušno besedo Vladko skriva svoje težko življenje.  Že čez
osemdeset let star je skupaj s sinom Bogdanom  kar trinajst let
negoval svojo nepokretno ženo. (Starejši sin Miro je umrl pred tem).
Navezan je bil na “Kosmačevo domačijo”, ki jo je  z bivanjem v njej
ohranjal “živo”, bil pa je tudi sposoben selitve, ko je “država” hišo
odkupila in Tolminski muzej uredil kot spomenik Cirilovemu življenju
in delu. Ni pa se mogel ločiti od očetovega harmonija in “Cirilovih
papirjev”. Tudi razporeditev prostorov v novi hiši je posnetek stare,
le da so večji in toplejši.

Vladkova velika ljubezen je bila glasba. Tako kot nekoč oče Franc in
zdaj sin Bogdan je  bil organist in zborovodja. Kosmačeva domačija,
njej najbližja  Vladkova hiša in  Idrijca, ki teče pod njima,  nas
bodo spominjali na  tega prijaznega človeka, ki je v senci  priznanega
in občudovanega brata Cirila znal ohraniti toploto svojega zvestega
srca.

---

Od: Vladka Tucovič <vladka.tucovic na guest.arnes.si>
Datum: 13. januar 2013 11:07
Zadeva: Vladko Kosmač (1915─2013)

[...] Vladko Kosmač je bil mlajši brat Cirila Kosmača, ki je dočakal
več kot 90 let povsem čilega duha. Dvakrat sem ga obiskala na
Kosmačevi domačiji, nazadnje predlani zaradi našega Vodnika po SPP;
povezovalo naju je tudi ime: on Vladko, jaz Vladka. Ko sem ga gledala,
sem imela občutek, da je pred menoj pisatelj: zelo mu je bil podoben.
Pravi spomenik mu je Manja Mercina postavila v eseju o Kosmačevih
Medvejkah. Zaslužen je bil, da je Kosmačeva domačija ostala, kakršna
je bila, to je obljubil bratu. Žal mi je, da ga ni več, bil je
zakladnica pripovedi, kot Kosmačev oče. Po drugi strani mi je bilo
žal, da je celo življenje preživel v osojni legi na levem bregu
Idrijce in gledal sonce na desni breg (o tem piše tudi Kosmač, kakšna
senca je bila pri njih, zato je po mojem tako pomembna senčna črta v
Baladi o trobenti in oblaku, ker je Kosmač še predobro vedel, kako je
biti brez sonca).

Vladka