[SlovLit] Cenzura Nove besede

[Miran gmail]

Nisem še poročal, da je informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar
od spletnega Dela, ki je objavilo moj protest proti cenzuri Nove
besede (http://www.delo.si/tuditi/tvojsvet/groznja-temeljnim-civilizacijskim-pridobitvam.html),
»nemudoma zahtevala objavo popravka«, ker da je pismo prizadelo
pravice in interese informacijskega pooblaščenca. Spletno Delo se je
odzvalo oblastnemu statusu zahteve primerno, tj. z objavo klikljive
priponke (http://www.delo.si/assets/media/other/20120802//odgovor%20Delo%20na%20%C4%8Dlanek%20Gro%C5%BEnja%20temeljnim%20civilizacijskim%20pridobitvam;avgust%202012.pdf),
ne pa kot se sicer objavljajo replike v dialogu enakopravnih. Stališče
informacijskega pooblaščenca ni samo eno od možnih stališč, ampak gre
za upravno odločitev, ki ji lahko ugovarjamo le s sprožitvijo sodnega
spora. Opozarjanje na »civilizacijsko raven« mojega polemičnega odziva
razkriva, da enači civiliziranost s pohlevnim sledenjem oblastnim
odločitvam in spoštovanjem pravnega reda, čeprav je ta poguben. Sam
raje enačim civiliziranost z občutljivostjo in odprtostjo za novosti,
ki jih prinaša civilizacija, in s sposobnostjo prilagajanja
spremenjenim civilizacijskim pogojem.

Po objavi ciničnega prispevka na Slovlitu prejšnji teden
(http://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2012/004212.html; nekaj
replik je mogoče prebrati tudi na Twitterju:
https://twitter.com/nmusar/status/243291672849555457) sem od
pooblaščenke prejel kopijo pojasnil, ki jih je poslala kritičnemu
državljanu, ki je protestiral proti nesmiselni cenzuri Nove besede
tako, da je uradu ovadil tudi Cobiss, Twitter, Facebook in Wikipedijo.
Na to pošto sem odgovoril takole:

»Spoštovana gospa Musar Pirc, prebral sem priložene utemeljitve, pa
nisem zdaj, po dodatnem pouku, ki naj bi mi razširil obzorja, nič manj
zaskrbljen in hud. Vse priča o prevladi pismouškega razmišljanja, po
katerem naj bi bila naša dolžnost umeriti svoje ravnanje tako, da bo
čim bolj v skladu s črko zakona, ne pa z njenim duhom. Zakoni
(pri)zadevajo nove civilizacijske pojave in obnašanje, ki jih
zakonodajalci niso predvideli in bi bilo treba zakone vsaj
interpretirati spremenjêni situaciji primerno, če jih je že težko na
hitro spreminjati. V besedilu, ki ste mi ga poslali, vidim dovolj
priložnosti za radikalno drugačno interpretacijo od te, ki jo
prakticirate v zvezi z Novo besedo, Boštjanom Burgerjem, Googlovim
uličnim pogledom, bazo nepremičnin itd. Treba je samo dati prednost
javnemu interesu pred zasebnim. Statistični Slovenec vas pri tem
seveda ne bo podprl (saj ste brali izvrstni Svetlikov esej o
konservativni strukturi vrednot med Slovenci, ki preferirajo
partikularno pred univerzalnim, individualno pred kolektivnim, odnose
pred cilji itd.), rešili pa bi se praznih in že na daleč nesmiselnih
dilem (v enem od komentarjev je zapisano: piflarskih absurdov), v
katere zavaja pravni logicizem, tj. dobrikanje črki zakona namesto
pozitivni socialni viziji, za katero naj bi bili napisani zakoni.
Interpretacijam zakona, ki napravijo več škode kot koristi, bi se
morali izogibati. Pravni laiki hočemo vzdrževati naivno prepričanje,
da zakoni niso namenjeni samim sebi, ampak je njihov smisel v urejanju
družbe. Ker se mi od zunaj kažejo odločbe urada pogubne, kličem k
zdravi pameti, čeprav vem, da pojem v naši pravni kulturi nima najbolj
uglednega mesta. V praksi odločbe vašega urada hromijo javne servise,
krepijo pri uporabnikih občutek, da gre vse v maloro, in so v tem
smislu soudeležene pri demoliranju socialne države. Ni podatka o tem,
da bi cenzura Nove besede komu koristila, veliko pa je dokazov, kako
na široko škoduje. Modremu pravniku bi to moralo zadoščati. Drugače je
s tistimi gorečniki, ki jim je vodilo biblična prilika o pastirju, ki
zapusti čredo in gre za eno izgubljeno ovco: ti bodo kurjemu tatu
zagotovili pravico do anonimnosti, pa tudi če zato propade javni
servis za celo nacijo.«

V odgovoru na to pismo informacijska pooblaščenka navaja še en
argument, da namreč v »korpusu Nova beseda niso v ospreju brskanja po
ljudeh, temveč po besednih zvezah, sklanjatvah in še čem, povezanim z
jezikom« in da je »namen korpusa [...] omogočati raziskovati jezik, ne
pa brskati po zgodovini ljudi«. Nanj odgovarjam kar tule. Imena so
nezanemarljivi del jezika (v naključno izbranem leposlovnem besedilu
sem jih naštel za 4 %), s katerim se ukvarja jezikoslovna disciplina
onomastika, so pa nepogrešljiva tudi za literarne zgodovinarje, ki nas
zanima konstelacija oseb v literarnih delih, za kulturne zgodovinarje,
ki bi želeli iz pogostnosti omenjanja kake osebnosti iz besedilnega
korpusa razbrati njen kulturni vpliv, in za raziskovalce javnega
mnenja, ki bi nekaj podobnega radi počeli z aktualnimi politiki.
Googlov Ngram viewer in drugi spletni servisi, do katerih dolga roka
naše informacijske pooblaščenke ne seže, omogočajo to za pojme in
imena globalne kulturne dediščine, Slovenci pa zaradi cenzure Nove
besede do podobnih podatkov o Prešernu in Cankarju ne moremo.

Informacijska pooblaščenka me tolaži, da je v Novi besedi onemogočeno
samo poizvedovanje po imenu in priimku skupaj, po enem samem imenu pa
ne. To seveda vem, ampak mi ne pomaga dosti, saj poleg Ivana Cankarja
dobim tako še njegovega bratranca Izidorja pa atleta Gregorja Cankarja
in še koga, pregledovanje 3758 zadetkov, koliko jih da iskanje le po
priimku, pa je trikrat zamudnejše, kot če bi pregledoval samo 1400
zadetkov iskanja z imenom in priimkom skupaj.

Po izmenjavi pisem se je jasno pokazalo, kako na pamet, brez osnovnega
poznavanja strok, v katere posega, in brez ozira na škodo, ki jo
utegne povzročiti, je bila spisana odločba. Če pri njej ostane, je
Nova beseda zaradi omejene funkcionalnosti zapisana propadu, saj je
rekonceptualizacija zbirke ekonomsko in glede na strokovni učinek
problematična. Ko je informacijska pooblaščenka od fotografa Boštjana
Burgerja zahtevala, da zamegli obraze ljudi na svojih fotografijah na
spletu, mu ni ostalo drugega, kot da ukine dostop do svojih 11.000
fotografij Slovenije, saj ni nor, da bi tratil čas in denar za tako
abotno raboto. Je že kdo izračunal ekonomsko ceno teh škodljivih
posledic zahteve? Če nam tako sesuje še Novo besedo, se obrnemo po
pomoč k tujim upravljalcem podatkovnih zbirk. Saj ne bi bilo prvič v
kratki zgodovini naših izkušenj z digitalnim: tudi do spletnih
zemljevidov Slovenije, slovenskih slovarjev in slovenskih besedil na
spletu smo prišli najprej po zaslugi kulturno daljnovidnejših,
dejavnejših, bolj odprtih, skratka kulturno vitalnejših tujcev. --
miran