[SlovLit] Slovenščina na javnih prireditvah

[Miran gmail]

Od: Zoran Božič <zoran.bozic na guest.arnes.si>
Datum: 28. januar 2012 17:06

Dragi Miran, za objavo na slovlitu ti v dogovoru z avtorico pošiljam
njen odmev na nedavno dogajanje v Kinodvoru, ki načenja zelo aktualne
zadeve v zvezi s položajem in rabo državnega jezika, vsekakor vredne
širše razprave. V Sobotni prilogi Dela tega zrelega in argumentiranega
pisanja niso hoteli objaviti. [...] LP Zoran

---

Moje pismo je odziv na na videz nepomemben pripetljaj, ki se je zgodil
na festivalu animiranega filma Animateka v ljubljanskem Kinodvoru.
Preden se lotim problema, pa bi rada začela s pohvalo. Javnemu zavodu
Kinodvor najprej čestitam. Za programsko zasnovo, za pestrost
dogajanja, za kvalitetne dogodke, ki predstavljajo alternativo in
protiutež komercialnemu filmu velikih kinematografov. Za kulturno
raznolikost Ljubljane in Slovenje, h kateri zavod prispeva. Problem
razvijam na primeru, ki se je zgodil v omenjenem ljubljanskem kinu in
ki sem mu po naključju prisostvovala, vendar je splošne narave.
Zavedam se, da bi se to lahko zgodilo (in se dogaja) kjerkoli in
nikakor ne želim blatiti imena Zavoda.

Pripomba se dotika sredinega dogodka na festivalu animiranega filma
Animateka. Zgodilo se je, da so se organizatorji dogodka v uvodni
predstavitvi pred začetkom predvajanja kratkih filmov Svetovnega
jagodnega izbora I že takoj na začetku opravičili za to, da bodo
zadevo napovedali v angleščini, ker naj bi bilo v dvorani veliko
tujcev in, po njihovih besedah, >>niso želeli izgubljati časa<<.

Ko je bila uvodna, nekajminutna predstavitev z njihove strani
zaključena, se je iz publike oglasila gospa, ki je prosila, če lahko
povedano sliši še v slovenščini. Ker so se kratki filmi že skoraj
začeli predvajati, ji je nekdo od organizatorjev zaklical, da ji bodo
>>že potem razložili, za kaj gre<<. Na kar je gospa odvrnila, da ne
potrebuje razlage, da je želela samo slišati slovensko besedo. Sama
pri sebi sem ji ploskala, ker, priznam, sama za kaj takega ne bi imela
poguma. Končno se nekdo oglasi in zahteva svojo osnovno pravico, da na
domačem javnem dogodku posluša predstavitev v maternem jeziku.

Očitno pa velik del publike ni bil enakega mnenja. Slišati je bilo
namreč brundanje in nerganje v smislu - nehajte no že težiti s tem.
Kaj komplicirate. To vendar ni pomembno. Saj vsi razumemo angleško.
Saj smo vendar napredna država, evropska država, moderna in odprta in
multikulturna družba, nehajte že s temi zastarelimi principi.

Odziv občinstva me je neprijetno presenetil. Morda zato, ker smo na
Primorskem iz različnih, predvsem zgodovinskih razlogov, občutljivi za
takšna in drugačna jezikovna vprašanja. Ali zato, ker sem se po dveh
letih ravno vrnila iz Barcelone, kjer se Katalonci kljub
multikulturnosti mesta še vedno vztrajno in na vsakem koraku borijo za
svojo identiteto in za svoj jezik in sem bila toliko časa obkrožena z
narodnim ponosom, odločnostjo in neupogljivostjo (nepredstavljivo je,
da bi se tam zgodilo kaj podobnega zgoraj opisanemu dogodku). To so
kvalitete, ki smo jih nekoč imeli tudi Slovenci. Kaj pa zdaj?

Ne nameravam razpredati o tem, na kakšni stopnji je naša narodna
zavest (pri tem ne govorim o nacionalizmu, temveč o zdravi narodni
zavesti, ki jo gospod Boris Pahor definira kot zvestobo svoji kulturi,
jeziku, svoji preteklosti in prihodnosti). Niti o tem, zakaj je stanje
takšno, kakršno je, kaj nas je do tega pripeljalo in kakšne so lahko
posledice. Ali o tem, da bi kaj takega v tujini (ki jo nekako
preitrano radi navajamo za zgled) težko doživeli. Če bi se lotila te
teme, bi bilo tole pisanje občutno daljše. Naj samo zapišem, da je
uradni jezik pač uradni jezik, ne glede na to, koliko tujcev sedi v
dvorani. In, da ne bo pomote, vsekakor pozdravljam mednarodne
festivale, sodelovanje, kulturno odprtost, strpnost in sprejemanje.
Vse to nas bogati in dopolnjuje. Nikakor pa se nam pri tem ni treba
podrejati. Seveda, treba je poskrbeti za celotno občinstvo, vendar
slednje velikokrat vsebuje tako domače kot tuje gledalce ali
poslušalce - zakaj bi imeli eni prednost pred drugimi? (Na omenjenem
dogodku so bili tudi podnapisi samo v angleščini. V dvorani pa precej
ljudi, tudi starejših, ki morda angleščine ne obvladajo dovolj dobro.)
Naj imajo vsi enake možnosti za dojemanje vsebine programa!

Moje pismo je pravzaprav prošnja. Občutek narodne zavesti se je po
osamosvojitvi magično izgubil. Takoj, ko smo dobili tisto, za kar si
je prizadevalo na desetine generacij pred nami, smo na vse skupaj
pozabili. Država nima ne moči in ne volje, da bi to ohranjala. Zato se
obračam na kulturnike. Ponosna sem, da živim v državi, ki kljub svoji
majhnosti ponuja neverjeten izbor aktivnosti in dogajanja na kulturnem
področju. Prosim vas, da skozi kulturo še naprej in še bolj ohranjate
vrednote. Da se še naprej borite za tista načela, ki so jih kulturne
ustanove in kulturniki nasploh ohranjali skozi stoletja naše zgodovine
(in ki so bili zato zatirani, preganjani ali še kaj hujšega) in s tem
nadomeščali nedejavnost ali uničujočo dejavnost največkrat tuje
politične volje, ki nas je ignorirala, zatirala ali kar oboje hkrati.
Da poskušate vedno in ob vsaki priložnosti ohranjati slovensko besedo
kot osnovni element narodne identitete, kot našo pravico in nenazadnje
naše bogastvo. In tu se ne obračam več samo na Kinodvor, temveč na vse
kulturne organizacije in ustanove pri nas.

Ko so nam skozi stoletja bolj ali manj odkrito prepovedovali uporabo
slovenskega jezika, smo se upirali. Vedeli smo, od kje preti nevarnost
in komu se moramo zoperstaviti. Dogodek, ki ga opisujem v svojem
pismu, pa je del nenasilne, pritajene in morda tudi nenačrtovane in
nenamerne asimilacije, ki je veliko bolj nevarna in škodljiva, ker v
resnici sploh ni jasno, od kod prihaja in kakšen namen ima (če sploh
kakšnega). Nanjo pa smo pristali sami. In še pristajamo, vsak dan
znova. To tudi potrjuje tisto brundanje v dvorani.

Z lepimi pozdravi,
Anja Kovačič, Nova Gorica