[SlovLit] Vojnovićeva Praga

[Miran gmail]

From: Andrej Šurla <andrej.surla na gmail.com>
Date: 2011/4/5
Subject: Vojnovićeva Praga
To: slovlit na ijs.si

V sredo zvečer se je s projekcijo filma Piran – Pirano v eni izmed
multimedijsko opremljenih učilnic praške Filozofske fakultete
simbolično (seveda že brez navzočnosti osrednje osebnosti)
zaključilo slovaško-moravsko-češko gostovanje Gorana Vojnovića.
V nasprotju z običajno prakso, ko se ob filmih zbiramo pred
projekcijskim platnom v lektorskem kabinetu, sem tokrat v
pričakovanju večjega obiska zaprosil za večji prostor, kar se je
izkazalo kot odlična poteza, saj je filmska zgodba o iskanju
življenjskega prostora in smisla privabila vsaj tridesetglavo publiko
čeških in slovenskih (izmenjalnih) študentov, njihovih prijateljev in
delavcev slovenskega veleposlaništva. Takšno zanimanje pa je
zagotovo vzbudil predvsem zelo uspeli Vojnovićev literarni večer v
sredo, 23. marca. Tega smo pripravili v obokani kleti Literarne
kavarne Řetĕzová (Literarna kavarna je kar lastno ime, ne samo
vrsta lokala, zadnja beseda pa je hkrati ime ulice, v kateri se nahaja),
v ožjem središču z literarno- in umetnostnozgodovinskimi spomini
(ter turisti) napolnjenega mesta ob Vltavi. Dober glas o prestižnih
nagradah, vznemirljivi tematiki, duhovitosti in zanimivem jeziku romana
Čefurji raus! je slikovito prizorišče takorekoč povsem zapolnil, blizu
petdeset poslušalcev (sodeč po številu razpoložljivih stolov in pogledu
z odra na postave, stoječe v ozadju dvorane) pa je bilo za svoj prihod
nagrajenih z obilno merico literature, glasbe in nenazadnje smeha.
Vojnović je iz svojega literarnega prvenca izjemno sugestivno prebral –
kjer beseda nanese na glasbene citate, pa celo odpel – kar pet poglavij,
štiri vnaprej načrtovana in eno za »bis«. V vzdušje, ki ga je s takšnim
nastopom ustvaril pisatelj, pa se je sijajno vklopil tudi njegov češki
prevajalec, pardubiški slovenistični kolega Aleš Kozár, ki je branje
izvirnika podobno duhovito in slikovito prepletal z branjem svojega
prevoda.  Pri tem moram dodati, da je po slišanem mogoče trditi,
da je Alešu prevod, čeprav se zdi zaradi jezikovne kompleksnosti in
motivno-tematskih specifičnosti izvirnika skoraj neuresničljiv, očitno
uspel (vsaj) zelo dobro.  Ko bo jeseni dostopen tudi v knjižni obliki, bo
vsekakor zanimivo spremljati odzive nanj, saj fenomen t. i. »čefurstva«
v okviru sodobne češke družbe in jezika nima ustrezne vzporednice,
zaradi česar se lahko zgodi, da bo bralec v naslovnih »Čefurjih«
prepoznaval »Cigane« (izraz povzemam iz prevajalčevega zapisa o
romanu, ki je izšel na češkem portalu iIiteratura), to pa lahko zaradi
povsem neliterarnih ozadij recepcijo osiromaši za del humornih razsežnosti,
ki jih prevod sam na sebi sicer dobro povzema.

Branje je z avtorsko glasbo prepletal praški Slovenec Andraž Polič, ki ga
sicer poznamo predvsem kot pesnika, je pa tudi odličen kitarist in pevec.
Ganljiva je bila predvsem skladba, ki jo je izrecno posvetil Goranu in jo
zaigral na tradicionalno muslimansko strunsko glasbilo saz.

Za nekaj teorije je s predstavitvijo umetniške silhuete gosta in njegovega
romana poskrbela tukajšnja predavateljica za slovensko književnost,
prof. Alenka Jensterle-Doležal, lektor pa sem se trudil program
nevsiljivo povezovati.

Branju je sledil dolg pogovor, na vprašanja iz publike pa sta izčrpno in
duhovito odgovarjala tako pisatelj kot prevajalec. Kot je bilo mogoče
pričakovati,
smo pri tem stopili tudi na spolzko in včasih bodečo tromejo med literaturo,
zgodovino in politiko, kar pa je najbrž zgolj dokaz aktualnosti in
mnogostranskosti
Vojnovićevega romana.

Za izvedbo predstavljenega srečanja sta najbolj zaslužna Študentska založba,
ki je krila stroške pisateljevega potovanja in nastanitve, in Center
za slovenščino
kot drugi/tuji jezik, ki je z uvrstitvijo večera med finančno podprte lektorske
projekte pomagal pokriti finančno konstrukcijo samega nastopa. Zahvala gre
tudi sami literarni kavarni za prijazne najemne pogoje, ki so nam
dovolili izvedbo
v tako prijetnem prostoru, g. Stiborju s Filozofske fakultete za brezplačno
izposojo ozvočenja ter pouk, kako z njim rokovati, seveda pa tudi radiu Český
rozhlas 3 – Vltava, ki je srečanje v obliki kratkega pogovora z
lektorjem najavil v
svojem jutranjem kulturnem mozaiku, v naslednjih dneh pa naj bi na svojih
spletnih straneh objavil tudi reportažo s same prireditve, ki jo je redaktorica
Myšková kar v celoti posnela. Za odločitev za skupno prijavo projekta
te turneje
in organizacijski trud se sam čisto na koncu zahvaljujem še lektorskima
kolegicama iz Bratislave in Brna Saši in Lauri.

V prepričanju, da je literarno (in filmsko) druženje z Goranom Vojnovićem srca
navzočih čeških slovenistov in Slovencev uspešno »vnemalo za čast dežele« in
njeno umetnost, v Čehih pa prebudilo dodatno željo po njenem spoznavanju,
predvsem pa zadovoljen, da nas je v obeh večerih oplazila iskra estetskega in
sporočilnega umetnostnega presežka, pošiljam vsem lep spomladanski pozdrav
iz češke prestolnice.

Andrej Šurla

Fotografije z obiska:
https://picasaweb.google.com/113258347981137083466/LiterarniVecerGoranaVojnovicaPraga2332011