[SlovLit] Izjava o jezikovnem delu učnih načrtov za slovenščino

[MHladnik, arnes]

From: Kozma Ahačič (kozma.ahacic na guest.arnes.si)
Sent: Saturday, December 04, 2010 12:25 PM
Subject: Izjava o jezikovnem delu učnih načrtov za slovenščino

V priponki vam pošiljam Izjavo, ki jo je podpisalo 25 »jezikoslovnih«
slovenistov in je izšla danes v Sobotni prilogi Dela na predzadnji
strani. Prosil bi vas, če lahko njeno besedilo objavite na SLovLitu.

Lep pozdrav, Kozma

---

Za premislek o učnih načrtih za pouk slovenščine

Podpisniki v kontekstu intenzivnega posodabljanja slovenskega šolstva
ugotavljamo, da jezikovni pouk slovenščine kot maternega jezika na
ravni učnih načrtov ne ubira smeri, ki jo zahteva trenutna slovenska
jezikovna situacija. Zato naslavljamo na Zavod Republike Slovenije
za šolstvo in druge pristojne organe naslednje predloge, na podlagi
katerih pričakujemo, da se bo oblikoval prostor za širšo razpravo o tem, 
kako naprej.

1. Za boljši razvoj jezikovnega pouka slovenščine potrebujemo boljši
osnovni didaktični znanstveni aparat: več raziskav, tako z vidika
slovenskega stanja kot z vidika mednarodnih primerjav.
Jezikovnodidaktično stroko je potrebno dodatno podpreti in motivirati
za ustrezne raziskave. Hkrati mora postati conditio sine qua non dela
pri učnih načrtih sistemsko organizirano pridobivanje, spremljanje in
nato tudi upoštevanje s podatki utemeljenih mnenj »nedidaktičnega«
jezikoslovja in zainteresiranih učiteljev slovenščine.

2. Cilje jezikovnega pouka je potrebno v temelju redefinirati. V ospredje
naj stopi potreba po oblikovanju učenčeve jezikovne kulture,
kot jo narekuje v modernem, aktualnem smislu opredeljen knjižni jezik
in sodobni rabi ustrezna teorija jezikovnih zvrsti.

3. Pot za dosego postavljenih ciljev naj izhaja iz jezikovne analize 
besedil,
tematsko in problemsko določene glede na stopnjo perceptivne in
kognitivne zmožnosti učenca. Pomembno je, da motivacijski vidik ne
podcenjuje niti ne precenjuje učenčeve intelektualne zmogljivosti;
orientacijska pomoč lahko izhaja iz primerjave s pričakovano zahtevnostjo
pri drugih predmetih. Pri tem se je treba – vsebinsko gledano – izogibati
pretiranemu besediloslovnemu klasificiranju, ki je v obstoječem učnem
načrtu večkrat namenjeno sámo sebi, v ospredje pa postaviti dejansko
osmišljanje znanja posameznih jezikovnih vsebin z besedilno in s tem
tudi sporazumevalno vlogo, kar velja tudi za izrazno plat jezika, se pravi
za pravopis in pravorečje. Ob tem morajo dobiti učenci tudi vpogled v
jezikovni sistem kot celoto, zato je treba za koherentnost podajanja
slovničnih vsebin skrbeti bolj, kot se je skrbelo do zdaj. Napredovanje
v razumevanju besedilne vloge jezikovnih prvin bo mogoče le ob vztrajanju
na problemsko hierarhizirani postopnosti, čeprav se je treba že od začetka
zavedati jezikovne in sporazumevalne celovitosti; sama se do določene
mere vsiljuje primerjava z eksaktnimi vedami. Manjša ali večja zahtevnost
naj torej temelji na postopnosti spoznavanja vloge jezikovnih prvin v
besedilu, se pravi na ločevanju splošnega od posebnega.

4. Pojmi, ki jih uporabljamo v slovenski slovnici na osnovni ravni,
morajo biti do najvišje možne mere usklajeni s pojmi, ki jih uporabljamo
pri pouku tujih jezikov. Pri tem pa se moramo zavedati, da ima učenje
tujega jezika glede na materni jezik že v izhodišču v veliki meri drugačno
tako problemsko kot ciljno naravnanost: če gre pri maternem jeziku
predvsem za uzaveščanje lastnosti oz. zakonitosti delovanja (knjižnega)
jezika rojenega govorca – pridobiva  se torej znanje o jeziku, gre pri
tujem jeziku predvsem za pridobivanja sporazumevalnih sposobnosti
od najosnovnejše (prvinske) stopnje navzgor – pridobiva se znanje jezika.
Kljub temu da je učenje znanja o jeziku in učenje jezika do določene
mere vezano na različne cilje, ki zahtevajo tudi različno metodologijo,
se pravi tudi različno izbiro in razporeditev vsebin, še ni rečeno, da gre
za celovito različnost konceptov oz. celovito različnost t. i. pojmovnega
aparata. Prav zato je nedopustno in domala nemoralno, da učenci
pouka slovenske slovnice ne morejo doživljati kot praktično uporabnega
pri pouku angleščine in drugih tujih jezikov. Iz povedanega sledi, da
pouk slovenskega jezika ne more biti podrejen pouku tujih jezikov ali
obratno, ampak da potrebujemo v tej smeri sistemsko usklajen pristop
pri pisanju učnih načrtov.

5. Veliko energije bo potrebno vložiti v znotrajpredmetno in medpredmetno
povezovanje, najprej na ravni učnih načrtov, nato pa tudi na ravni
učbenikov ter na ravni usposabljanja učiteljev. Obstoječemu učnemu
načrtu so nekaj tujega že znotrajpredmetne povezave,  npr. med zgodovino
jezika in književnostjo, kaj šele, da bi predpisoval npr. kontrastivno
primerjavo (temeljnih) jezikoslovnih pojmov slovenščine s tujimi jeziki.
V tem smislu nepopoln koncept pouka slovenščine in iz tega izvirajoča
odsotnost povezav povzroča pri učencih vse prevečkrat občutek, da se
»več slovnice naučijo pri tujem jeziku kot pri slovenščini«.

6. Evalvacija učnih načrtov naj bo čim bolj javna, zanjo je treba aktivirati
čim širšo strokovno javnost, tudi (in predvsem) zunaj predmetne komisije;
evalvacijska poročila naj bodo javno objavljena, sistemsko pa naj ne
potekajo v okviru skupine, ki dela učni načrt.

7. Končni cilj osnovnošolskega, zlasti pa srednješolskega pouka naj
bo jezikovno kultiviran človek z zavestjo o pomembnosti in samoumevnosti
obvladovanja in dejanske rabe knjižnega jezika, jezikovni pouk slovenščine
pa naj bo eden od tvornih členov nacionalnega jezikovnega načrtovanja.
Jezikovno kultiviran človek naj se izobrazi tako, da bo znal učinkovito
uporabljati knjižni jezik za svoje poklicne in osebne potrebe in o njem po
potrebi zahtevati in pridobiti ustrezne informacije; v svojem jezikovnem
repertoarju bo imel jasno predstavo o razmerjih med jeziki, o vlogi
maternega in tujih jezikov, se zavedal, da je slovenščina lahko tudi
drugi ali tuji jezik in imel do tovrstnih govorcev ustrezno razmerje.

Podpisniki (po abecedi): doc. dr. Kozma Ahačič, doc. dr. Helena Dobrovoljc,
dr. Ina Ferbežar, izr. prof. dr. Vojko Gorjanc, red. prof. ddr. Igor Grdina, 
red.
prof. dr. Marko Jesenšek, red. prof. dr. Simona Kranjc, red. prof. dr. Erika
Kržišnik, doc. dr. Andreja Legan Ravnikar, izr. prof. dr. Majda Merše,
izr. prof. dr. Vesna Mikolič, Jakob Müller, dr. Jožica Narat, doc. dr. 
France
Novak, izr. prof. dr. Irena Orel, doc. dr. Nataša Pirih Svetina,
red. prof. dr. Vera Smole, doc. dr. Mojca Smolej, red. prof. dr. Marko Snoj,
red. prof. dr. Marko Stabej, red. prof. dr. Irena Stramljič Breznik,
doc. dr. Matej Šekli, doc. dr. Hotimir Tivadar, red. prof. dr. Ada Vidovič 
Muha,
izr. prof. dr. Andreja Žele