[SlovLit] Stvarnost in njena literarna podoba

[MHladnik, arnes]

From: ARNES <marija.cvetek1 na guest.arnes.si>
Sent: Tuesday, November 02, 2010 9:26 PM
Subject: Stvarnost in njena literarna podoba

Na vernih duš dan sem se le odločila, da pojamram, kako je velecenjeni
pisatelj Drago Jančar z visokim "rejtingom" nizko štartal iz, kot on
pravi, nekega dokumentarnega gradiva, ki ga je nekega večera prebiral
v postelji, očitno kot "antipravljico za težko noč", saj se je pogosto 
zbujal
in že je prišla invencija za roman To noč sem jo videl. Ne vem,
zakaj tako trdovratno molči, od kod mu to gradivo, ki je pravzaprav neke
vrste antropološka razprava o strmolski služkinji Vilmi Mlakar, takrat še
Urh, ki je letos praznovala 90-letnico in je preimenitna ženska. Vilma
še veliko bere in me prav zanima, kaj bo rekla o tem romanu
in še posebej o sebi, ki se v romanu imenuje Joži. Angeliki Hribar,
nečakinji strmolskega gospodarja sem nekoč pisala, da bi iz Vilmine
pripovedi lahko nastal imeniten roman, ki bi ga med slovenskimi pisatelji
morda najbolje napisal Jančar in glej ga zlomka, da ga je res napisal.
Angelika je bila prepričana, da sem ga jaz nagovorila za pisanje. Kasneje
pa me je klicala, da je bil odlomek iz tega romana, ki takrat še ni izšel,
po radiu in da je to dobesedno iz mojega teksta; češ kako so Ksenijo
(Veroniko) in Rada (Lea) zvezali z verigo, ko sta se "ponovno" poročila
na Strmolu.

Jančar, ki rad govori o odkriti in jasni besedi, je, kot že rečeno,
trdovratno molčal, ko ga je Alenka Zor Simoniti dvakrat vprašala,
kje je dobil "snov" za svoje delo. Morda zato, ker je dobil na krožniku
tisoč in en podatek in se mu ni bilo treba kaj dosti "zmišlovati", kako
bi zastavil. Tu govori samo služkinja o vsem, kar "resničnega" zvemo
iz Jančarja; tu je toliko resničnih dogodkov, da se zares lahko vprašamo:
"Saj ni bilo tako?!" Tega se je, kot pravi Jančar v intervjuju, bal, zato ni
dodal določenih resničnih podrobnosti. Vilma je s svojo pripovedjo
osvetlila marsikaj, na fotografijah je prepoznala mnoge pomembne ljudi,
ki so že pred vojno hodili na Strmol. Eden takih je bil Hans von
Tschammer und Osten, "rajhsšportsfirer", znan po organizaciji olimpijskih
iger, na katerih je zmagal črni športnik Owens. Bil je neke vrste partner
Ksenijine prijateljice, baronice, s katero sta skupaj študirali v Berlinu.
L. 1943 je umrl ; sumim, da ga je Hitler dal spraviti na oni svet. Angleži
so ga zelo cenili. Takrat je šla Ksenija na pogreb in takrat je tudi po
Berlinu dva meseca vozila rešilni avto. O Ksenijini udeležbi na pogrebu
nisem pisala v razpravi in v romanu je zelo neprepričljivo in nejasno to
bivanje v Berlinu. Jančar pravi, da si je izmislil srbskega oficirja Steva,
s katerim naj bi zbežala Ksenija v Srbijo; zares je zbežala s srbskim
oficirjem Glišićem v Črno goro in se celo poročila z njim. Tudi Ksenijino
mater Amalijo je precej verno posnel po Vilmini pripovedi, prav tako
Vilmo (Joži); Jeraneka pa je skonstruiral iz več Vilminih "junakov", ki so
delali na gradu. Tudi nemški dohtar je narejen tako: iz dr. Skalka,
medvojnega deželnega glavarja za Kranjsko in dr. Hausa. No, pa
dovolj tega naštevanja, saj vemo, kako se pišejo romani, a da se
pišejo tako skoraj "dobesedno" po pripovedi tja do Ksenijinega
krokodilčka, si pa res za Jančarja ne morem misliti. Ta roman
je bolj podoben biografskemu romanu kot pa "kvazidokumentarni
literarni laži", kot pravi Jančar. Imenitnega pletiva na pretek; to, da
ga položi v usta petim pripovedovalcem, pa je za avtorja res samo
še mala malica.

Vilmini spomini zares predstavljajo veliko biografsko bogastvo, ki
odpira nove vidike za presojo marsičesa, tudi za presojo dogodkov
ob likvidaciji Ksenije in Rada Hribarja. Zaslužijo si, da bi bili objavljeni
v knjigi.

V Delu bi želela objaviti Strmolsko Vilmo v Jančarjevem romanu. Vilmi moram
tako ali tako napisati nekaj za 90-letnico. [...] Moj članek je objavljen v 
Kroniki
(časopis za slovensko krajevno zgodovino), in sicer v tematski številki: Iz
zgodovine gradu Strmol na Gorenjskem (54/2, 2006). Prispevek nosi naslov:
Spomini na Strmol. Vilma Mlakar, roj. Urh - nekdanja strmolska sobarica.

Z bohinjsko deževnimi pozdravi! Minka (Marija Cvetek )