[SlovLit] podelitev stipendij Skrabceve ustanove in pogovor z Dragom Jancarjem

[Matjaz Zaplotnik]

V ustanovi patra Stanislava Škrabca smo ponosni, da bo naše letošnje 
štipendije podelil ugledni pisatelj akad. Drago Jančar. Vabimo vas v 
torek, 12. oktobra 2010, ob 19. uri v skedenj Škrabčeve domačije, 
kjer bomo čestitali študentom slovenistike, slavistike, klasične 
filologije, splošnega in primerjalnega jezikoslovja -- Katarini 
Rigler Šilc, Mojci Horvat, Juditi Tomšič, Andreju Perdihu, Andražu 
Arko, Manci Noč in tujemu študentu Elődu Dudásu --, ki bodo v 
prihajajočem študijskem letu postali varovanci Škrabčeve ustanove, 
ter prisluhnili pogovoru z akad. Dragom Jančarjem in njegovo 
sogovornico, dr. Simono Škrabec. 

Tema njunega pogovora: O tistem, česar ni v slovarju

Med jezikoslovci in literarnimi raziskovalci obstaja nekakšna 
neizgovorjena napetost. Obe znanosti se sicer ukvarjata z jezikovnimi 
deli, a le redkokdaj prisluhneta druga drugi. Filološka veda koplje 
po jeziku, analizira njegove sestavine in poskuša razumeti temeljne 
zakonitosti. Pri tem pa so znanstveniki pogosto na tihem prepričani, 
da literatura ni ravno tisti kraj, kjer bi človek iskal primere 
pravilnega izražanja. Pisatelji si sicer trmasto izmišljajo svoje 
lastne izraze, hkrati pa brezglavo posnemajo vse napake in razvade 
pogovornega jezika. Če so jezikoslovci pogosto gluhi za literaturo, 
pa so preučevalci literarnih del povsem slepi za jezikoslovne 
razprave. Zazrti so v svoja daljna obzorja, pri katerih je pomembna 
le vsebina in tu in tam kakšna rima. Pri tem literarni zgodovinarji 
pozabljajo, da sta vsak roman in vsak sonet zgrajena zgolj in samo iz 
besed.

Redkokdaj se med čisto jezikoslovno znanostjo in literarno vedo 
vzpostavi most, ki bi dovolil neposredno povezavo. Toda ravno tu, pod 
okriljem misli Stanislava Škrabca, se moramo zavedati, da besede 
pridobijo svoj pomen zaradi določenega konteksta. France Prešeren, na 
primer, ni pričevalec svojega lastnega časa, temveč njegov najbolj 
neubogljiv otrok. Njegov jezik ne ustvarja norme, temveč jo 
spreminja, sili nas, da začnemo misliti drugače.

Če bi med sodobnimi slovenskimi pisatelji iskali avtorja, ki je 
sposoben rušenja ustaljenih miselnih vzorcev, potem ne moremo mimo 
Draga Jančarja. Njegovi romani, kratke zgodbe, drame in eseji so 
vztrajno naštevanje tega, kar je, pa bi moralo biti drugače. Njegova 
dela -- Galjot (1978), Severni sij (1984), Terra incognita (1989), 
Veliki briljantni valček (1996), Katarina, pav in jezuit (2000), 
Pogled angela (1992) ali To noč sem jo videl (2010), če naj naštejemo 
le nekatera -- niso mrtvi odsev v ogledalu. Drago Jančar s svojimi 
besedili aktivno posega v svet, ki ga obdaja.

O podobah in prispodobah njegove literature, o vsem tistem, česar ni 
mogoče najti v slovarjih, se bo z Dragom Jančarjem pogovarjala dr. 
Simona Škrabec, esejistka in prevajalka, ki od leta 1992 živi v 
Barceloni.

---

Polona Lovšin

Ustanova patra Stanislava Škrabca, Hrovača 42, 1310 Ribnica

T 01 58 16 308, 041 744 248

E  info na skrabceva-ustanova.si

W http://skrabceva-ustanova.si