[SlovLit] Zamenjava slovenske himne? (http://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2010/003479.html)

[Dragan Božič]

Z velikim zanimanjem sem prebral današnji prispevek profesorja Mirana
Hladnika, ki je dragocen, čeprav imam nanj tudi nekaj pripomb.

Prelomnega leta 1848 sta se zgodila vsaj dva za slovensko kulturo izjemno
pomembna dogodka, ki jima lahko pripišemo trajnostni značaj, saj je njuna
vsebina še kako prisotna tudi v življenju Slovencev zgodnjega 21. stoletja.
Januarja so v Novem mestu krstno uprizorili veseloigro Ta veseli dan ali
Matiček se ženi Antona Tomaža Linharta, ki jo še vedno igrajo slovenski
gledališčniki, aprila pa so Bleiweisove Novice na svetlobo dneva prinesle
Prešernovo Zdravljico, ki, kot beremo in slišimo, spet buri duhove, ker
njena sedma kitica, ki je bila izbrana za besedilo slovenske himne, po
mnenju nekaterih za kaj takega ni (več) primerna.

Miran pravi, da bi bilo treba po mnenju pisatelja Borisa Pahorja, Veteranov
slovenske osamosvojitve in zveze Hervardi za besedilo slovenske himne
namesto sedanje sedme (Žive naj vsi narodi .) vzeti drugo kitico Zdravljice
(Komu narpred veselo .). Vsaj kar se tiče Borisa Pahorja, to čisto ne drži.
V intervjuju, ki ga je imel z novinarjem Marijanom Zlobcem, in ki je bil
objavljen v Sobotni prilogi dnevnika Delo 18. septembra 2010 na straneh 22
do 26, ga je sicer Zlobec res povprašal: >Bi vi zamenjali sedmo kitico z
besedilom druge kitice?<, vendar je v svojem odgovoru navedel svoj predlog
novega besedila slovenske himne, ki ga je poslal Društvu slovenskih
pisateljev s prošnjo, naj ga posreduje državnemu zboru (tretji stolpec na
strani 24). Po Pahorju naj bi se besedilo himne poslej glasilo: >Bog našo
nam deželo, Bog živi ves slovenski svet. Žive naj vsi narodi, ki hrepene
dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan.< Nova himna
Republike Slovenije bi bila torej sestavljena iz tretjega in četrtega stiha
DRUGE kitice in iz prvih štirih stihov SEDME kitice. 

Miran:
Izraz slovenski v drugi kitici se ne nanaša (samo) na Slovence, ampak v duhu
slovanske vzajemnosti 19. stoletja na vse Slovane, tudi "sinovi sloveče
matere" (ali v prvotni varianti "sinovi slovenske matere") ustrezajo sinovom
matere Slave iz Krsta pri Savici ("največ sveta otrokom sliši Slave"). Druga
kitica za razliko od sedme, ki govori o neposrednih sosedih, poudarja torej
"slovanski internacionalizem".


Komú nar pred vesélo
Zdravljíco, brátje! čmo zapét'?
Bóg nášo nam dežélo,
Bóg žívi ves slovénski svét,
Brate vse,
Kar nas je
Sinóv slovéče matere!

Sam razumem drugo kitico Prešernove Zdravljice nekoliko drugače. V njej gre
za povsem jasno stopnjevanje. Pesnik najprej nazdravlja svoji deželi.
Mišljena je seveda Kranjska, kjer se je rodil, živel in deloval. Pričakovali
bi nadaljevanje npr. >Bog živi nam cesarja, bog živi našo Avstrijo,< ampak
ne! V celotni pesmi ne o cesarju ne o njegovem cesarstvu ni ne duha ne
sluha. Nasprotno, >deželi< sledi >ves slovenski svet<. Drugače kot Miran sem
sam prepričan, da je Prešeren s tem mislil vse Slovence, ki živijo v
različnih deželah Avstrije. Nazadnje pa res nazdravlja še vsem slovanskim
narodom, >sinovom sloveče matere<. Domnevam, da je prav zaradi tega prvotni
pridevnik >slovenske< (matere) spremenil v >sloveče< (matere), da bi bila
jasna razlika med vsemi Slovenci (slovenskim svetom) in vsemi Slovani
(sinovi sloveče matere). Miran je tudi prezrl, da se >sinovi matere Slave<
ne omenjajo samo v Krstu pri Savici, ampak tudi v četrti kitici Zdravljice
(Otrok, kar ima Slava). Skratka: Prešeren v drugi kitici nazdravlja
zaporedno najprej deželi Kranjski (oziroma preneseno vsem Kranjcem), potem
vsem Slovencem in nazadnje vsem Slovanom. Povsem skladno s tako razlago je
nadaljevanje pesmi, saj je v tretji kitici govora o osvoboditvi domovine
Slovencev (namig na zedinjeno Slovenijo?), v četrti pa o spravi med
slovanskimi narodi. 
Druga kitica Zdravljice torej po mojem mnenju poudarja prvič deželno
pripadnost, drugič slovenstvo in tretjič slovanski internacionalizem,
celotna pesem pa povsem zamolči državno pripadnost Kranjcev in Slovencev
avstrijskemu cesarstvu (Kaiserthum Oesterreich).  

Sicer pa se popolnoma strinjam z Miranom, da s sedanjo slovensko himno ni
prav nič narobe. V sedmi kitici si Prešeren poleg dobrososedskih odnosov med
narodi (kar poudarja Miran) želi še svet brez sporov in svobodne ljudi. Mar
ni to dovolj globoko sporočilo tako za Slovence kot tudi za vse druge narode
sveta?

Dragan Božič


Ljubljana, 26. septembra 2010, 18.30