[SlovLit] Zamenjava slovenske himne?

[Miran Hladnik, Siol]

Sedma kitica Prešernove Zdravljice, ki je bila pred 20 leti spontano izbrana za 
slovensko himno, naj bi bila neprimerna, ker ne govori o Slovencih, ampak 
izpostavlja dobre odnose s sosedi: 

Živé naj vsi naródi,
Ki hrepené dočákat dan,
Ki, kóder sónce hódi,
Prepír iz svéta bó pregnán,
Ki roják
Prost bo vsák,
Ne vrág, le sósed bó meják!

Najbolj glasno se za zamenjavo zavezma pisatelj Boris Pahor, podpirajo ga 
Veterani slovenske osamosvojitve, že prej pa so bili z internacionalističnim 
sporočilom te kitice nezadovojni v "zvezi domovinskih društev" Hervardi. 
Zamenjali naj bi jo z drugo kitico, ki se glasi:

Komú nar pred vesélo
Zdravljíco, brátje! čmo zapét'?
Bóg nášo nam dežélo,
Bóg žívi ves slovénski svét,
Brate vse,
Kar nas je
Sinóv slovéče matere!

Proti pobudi govori več razlogov:

Če nam gre za utrjevanje nacionalne identitete, nacionalnih simbolov, med katere 
spada tudi himna, ni dobro preveč pogosto menjati. Menjave namreč nakazujejo 
zadrege z identiteto, ki naj jo simboli utrjujejo. O vsebini utrjenih identitetnih simbolov 
se ne razpravlja prav zato, ker so tako samoumevni in ker delujejo zgolj s svojo pojavnostjo.

Nacionalni simboli se menjajo običajno ob zamenjavi družbene ureditve ali državnih 
okvirov, kar nam trenutno ne grozi. Obstoječe besedilo so sprejeli isti politični subjekti, 
ki ga zdaj hočejo spremeniti.

Izraz slovenski v drugi kitici se ne nanaša (samo) na Slovence, ampak v duhu slovanske 
vzajemnosti 19. stoletja na vse Slovane, tudi "sinovi sloveče matere" (ali v prvotni 
varianti "sinovi slovenske matere") ustrezajo sinovom matere Slave iz Krsta pri Savici 
("največ sveta otrokom sliši Slave"). Druga kitica za razliko od sedme, ki govori o 
neposrednih sosedih, poudarja torej "slovanski internacionalizem". S tem ni sicer nič 
narobe, vprašanje pa je, če je primeren razlog za zamenjavo besedila himne.

Intenca zamenjati sporočilo o dobrem sosedstvu, ki ga vsebuje 7. kitica, z navdušenjem 
nad samim sabo, ki naj bi ga izražala 2. kitca, je korak nazaj v socialnem rezoniranju. 
Bolj ko je družba primitivna, bolj je samozadostna, zamejena zgolj z lastnimi interesi in 
preokupirana s premlevanjem lastne identitete. Razvite družbe so odprte navzven, 
sprejemajo tuje pobude in so sposobne prilagajati se okolju. Če primerjamo življenje 
nacije z življenjem posameznika: obsesivna skrb za lastno podobo je značilnost 
adolescentov, življenje zrelega subjekta pa je zapolnjeno s skrbjo za drugega.

Prešernov pomen je, kakor lahko preberemo v vsakem leksikonu, da je slovensko 
poezijo dvignil na evropsko raven, kar je storil s tem, da je uvozil vanjo eminentne 
romantične pesniške oblike s sonetom na čelu. Prešeren kulturnega slovenstva torej 
ni vzpostavljal z odkrivanjem in plemenitenjem lastne, domače literarne tradicije (iz takih 
namer se je v Novi pisariji celo norčeval), ampak s prevzemom in adaptacijo tujih 
kulturnih vrednot. Njegov Črtomir iz Krsta pri Savici je s sprejemom tujega krščanstva 
metafora te kulturne paradigme in nacionalne preživitvene strategije.

Zdravljica zapovrstjo predstavlja civilizacijske vrednote tako, da od agresivnih načrtov 
(eliminacije sovražnika v 3. kitici in rojevanja otrok za vojake v 5. kitici) prehaja v blažje 
socialne vizije: brambovstvo (6. kitica), dobrososedske odnose (7. kitica) in svet dobrega 
posameznika (8. kitica), kar je zelo v skladu s sodobnimi evropskimi ideali in ne več s 
tistimi iz 19. stoletja:

Nazádnje še prijátli,
Kozárce za-se vzdignimo,
Ki smo zató se zbrát'li,
Ki dôbro v sèrcu míslimo;
Dókaj dní
Naj živí
Vsak, kar nas dôbrih je ljudí! —

Svoboden, dober, srečen in samozavesten posameznik seveda ne potrebuje nobene 
državne himne več.

Prešernova Zdravljica je primerna za mobilizacijo k miru in sožitju usmerjenih skupnosti. 
Za bolj atavistične socialne namene si bo treba ogledati opus Prešernovega sodobnika 
in rivala Koseskega, kjer pogosteje rožlja orožje. Ta je za razliko od Prešerna, ki mu je 
šlo predvsem za ljubezen, veljal za pravega slovenskega domoljubnega poeta.

Prepisane kitice so iz objave v Novicah 26. 3. 1848 
(http://www.dlib.si/v2/StreamFile.aspx?URN=URN:NBN:SI:DOC-9JWAEOHS&id=96c9c41f-0d3f-488c-9cfa-5c44390e7aab&type=PDF), 
samo v naglasnih znamenjih se od nje razlikuje objava v 5. zvezku Krajnske čbelice 1848, 
str. 25 in 26 (http://www.kr.sik.si/digitalna_zbirka/presernova_poezija/?id=107). Dostopno tudi na 
http://lit.ijs.si/himna.html -- miran