[SlovLit] Odprto pismo JAK

[Miran Hladnik, arnes]

From: "vekoslav pregl" <slavkopregl na hotmail.com>
Sent: Tuesday, July 07, 2009 11:17 AM
Subject: RE: [SlovLit] Odprto pismo JAK - pritožba za zavrnitev revije Monitor

Pritožb na razpis JR1-KNJIGA-2009 ne morem komentirati, ker postopek 
še ni zaključen. Pritožbo se praviloma naslovi na naslov, ki je za to 
pristojen ter po postopku, kot je predviden. Ker po elektronskem 
svetu kroži pismo dr. Draga B. Rotarja (v imenu podpisnikov in podpisnic 
odprtega pisma Javni agenciji), ki je odgovor na moj odgovor, Vam ob tej 
priložnosti dodajam svoj odgovor na odgovor na odgovor.

Lep pozdrav, S. Pregl

---

Nekaj pripomb
 
Podpisnikom odgovora na moj odgovor se zahvaljujem za uvidevnost, 
da so ponovili >tako imena kakor številke<. Odgovarjam po poglavjih, kot 
se vrstijo v njihovem odgovoru.
 
1. Po mnenju podpisnikov je predpostopek (uradniška eliminacija) 
poln dokazljivih nepravilnosti. Prosil bi, če bi te nepravilnosti našteli in 
dokazali. Strokovne komisije Javne agencije za knjigo (JAK) niso >strokovne 
komisije<, kot pišejo podpisniki, pač pa resna strokovna delovna telesa. 
Imenoval jih je Svet JAK na eni svojih prvih sej (pred mojim prihodom na JAK); 
imena članov so objavljena in mnenje o njih si lahko ustvari vsak sam. Vloge 
niso bile zavržene zaradi banalnih spodrsljajev, pač pa zato, ker niso izpolnjevale 
objavljenih pogojev razpisa ali razpisne dokumentacije. Vlog, ki so bile zavržene, 
strokovne komisije ne dobijo v roke in tako tudi vsebinsko ne presojajo (o jih). 
Navedba, ki jo iz ZUP navajajo podpisniki, velja za javni poziv in ne za javni razpis.

2. Favorizirani jezik letošnjega razpisa pri prevodih v tuje jezike je bila švedščina 
(poleg vseh ostalih jezikov EU in ruščine). Mnoge slovenske institucije so 
pred časom zagnano objavljale kandidaturo Borisa Pahorja za Nobelovo 
nagrado. Osnovni formalni predpogoj takih zamisli so prevodi v švedščino. 
JAK je želela konkretno pomagati pri tem. Razpisni pogoji niso prilagojeni 
nikomur, saj so za vse enaki. Mnenja podpisnikov o >literarnem establišmentu< 
so zanimiva in imajo pisci do njih vso pravico, ni pa nujno, da se vsi z njimi 
strinjamo. Isto velja za njihov besednjak v polemiziranju.

3. Ne vem, po katerih kriterijih je Svet JAK izbiral člane strokovnih komisij. Tudi 
v tisto, kjer odločajo o sofinanciranju znanstvenih publikacij in člani komisije 
po mnenju podpisnikov pisma potrebujejo znanstvene reference, je po mojem 
mnenju izbral dobro. Od šestih članov je v njej šest doktorjev znanosti, med njimi 
dva akademika. Komisije se pri svojem delu lahko med seboj posvetujejo.

4. Pravno mnenje iz ene od pritožb, ki naj bi po navedbah podpisnikov bilo za 
vse sodelavce in sodelavke JAK zelo neprijetno, je eno od možnih pravnih mnenj. 
JAK mora poslovati po pravilnikih, ki ju je po dolgem usklajevanju med Ministrstvom 
za kulturo ter Ministrstvom za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo sprejela Vlada 
Republike Slovenije. Zaradi zapletov, ki so bili v zvezi s tem izven njenih moči, je JAK 
kasneje, kot je želela sama, objavila letošnjih pet razpisov. (Te dni se je zaključil tudi 
razpisni rok za znanstvene monografije.)
 
V drugem delu se podpisniki lotijo mojih osebnih >bravur<. Na njihove besedne 
domislice, ki jih je zabavno brati in nič ne povedo, ne morem odgovarjati. Nesmiselno 
se mi zdi zatrjevati, da ne gradim klientelnega omrežja in da ne dodeljujem subvencij 
zaveznikom in >poslovnim prijateljem<. Jaz ne dodeljujem nikomur nič, pri delu komisij 
ne sodelujem.

Sestanek na JAK s predstavniki DSP ni dimna zavesa. DSP ni samo predsednik. 
Na mesto predsednika DSP sem bil izvoljen koncem leta 2007. Na javnem razpisu sem 
bil izbran za direktorja JAK in nastopil službo (po dolgem obdobju samozaposlenosti v 
kulturi) 1. februarja 2009. Na UO DSP smo se dogovorili, da ostanem predsednik do 
konca mandata (jeseni 2009) in da pomembnejše naloge po potrebi v tem času prevzamejo 
drugi člani UO, še posebej podpredsednica. Predstavnike DSP na srečanju na JAK je torej 
vodila ona. Pogovor je bil zelo koristen in se je nanašal na položaj slovenskih avtorjev pri 
nas danes in v prihodnje. Prvi rezultati so vidni, a jih poskušajte opazovati sami. Podobno 
smo se sestali s predstavniki DSKP. Delegacija JAK se je sestala z novim vodstvom 
Mladinske knjige (povprečni poznavalec pri nas ve, katera je vsaj zadnjih deset let največja 
slovenska založba in kako pomembno bi bilo, da posluje korektno). In tako naprej. 

To ni maškarada neinventivne ekipe JAK. Za razliko od podpisnikov, ki, kot kaže, 
vse vedo, želi ekipa JAK slišati čim več kompetentnih mnenj in oblikovati svojo 
politiko v prihodnje skupaj z njimi in ne mimo njih. Sicer pa ima JAK sprejet program 
dela in finančni načrt za leto 2009. V tem dokumentu, v NPK in v strategiji JAK, ki 
sem jo predložil ob kandidaturi za službo, marsikaj že piše. Formalnih videzov demokracije 
ne potrebujemo. Nikogaršnjih idej si ne bomo prilastili, kot pišejo podpisniki, pač pa želimo 
z vsemi, ki to želijo, graditi dobro Javno agencijo za knjigo. Vtis je, da tisti, ki razpisov, na 
katerih kandidirajo za javna sredstva, niti ne berejo, z literarno domišljijo želijo svojo 
površnost prikriti s slikovitim razlivanjem jeze na vse druge.

S podpisniki se strinjam, da so nekatera pravna vprašanja delovanja 
JAK neurejena. Tega se je JAK lotila praktično v prvih dneh svojega 
obstoja, do boljših rešitev pa mora zaenkrat delovati v okvirih, ki so ji 
jih predpisali drugi.
 
Slavko Pregl, direktor JAK