[SlovLit] ODPRTO PISMO JAVNI (ALI ZASEBNI?) AGENCIJI ZA KNJIGO

[miran.hladnik na guest.arnes.si]

From: KUD Police Dubove <polica.dubova na gmail.com>
Date: 2009/7/1
Subject: Odprto pismo JAK

Po dolgem čakanju je konec junija zainteresirana javnost končno
dočakala rezultate javnega razpisa za izbor projektov na področju
knjige v okviru Javne agencije za knjigo. Če pustimo ob strani
dejstvo, da smo morali na to čakati pol leta in za pol leta povsem
zamrzniti svoje programe, so objavljeni rezultati pokazali vse že
kronične težave neorganiziranosti, klientelizma in popolne zmede glede
tega, kako sistemsko uspešno organizirati to za državno in družbeno
kulturo nadvse pomembno področje. Jasno se je pokazalo, da Javna
agencija za knjigo ne odpravlja in tudi ne misli odpraviti osnovnih
težav, ki so pestile že uradnike na Ministrstvu za kulturo (na to se
na JAK celo izgovarjajo). Ne zaveda se ali pa se noče zavedati
dejstva, da pomeni javno ustanovo, ki servisira javni interes
državljanov RS na področju kulture. Zainteresirana javnost ni tukaj
zaradi JAK, ampak nasprotno, JAK je ustanova, ki mora sistemsko
omogočiti in uveljaviti interes zainteresirane javnosti, ne pa
protežirati privatistične segmente njenega delovanja. Zamislite si, da
bi Ministrstvo za promet subvencioniralo proizvajalce avtomobilov, pri
tem pa povsem zanemarilo prometno omrežje, po katerem naj bi promet
potekal.
	Samo dejstvo, da je direktor JAK Slavko Pregl na organiziranem
posvetu o strategijah in ciljih organizirane promocije (mi raje
govorimo o uveljavljanju) slovenske literature v tujini v torek, 23.
junija, v prostorih DSP kot resno vprašanje izpostavil dilemo, ali naj
JAK deluje kot javna ali zasebna agencija, kaže, da odgovornim na
agenciji ni jasno, v čigavem interesu je bila le-ta ustanovljena.
Oziroma še huje, tako iz objavljenih rezultatov razpisa kot iz
kadrovske sestave same ustanove in še posebej komisij za posamezna
področja je jasno, da so se odločili za kontinuiteto problematične in
nelegitimne politike, ki jo je za področje knjige vodilo Ministrstvo
za kulturo in je pripeljala do tega, da se je sistem (infrastruktura,
ki naj bi omogočila učinkovito kroženje knjige, to je trg,
distribucijo, prodajo, uveljavljanje literature, vzpodbujanje bralstva
in kupcev in tako dalje, avtorje) na področju slovenske knjige
praktično zlomil (subvencioniranje se je praktično spremenilo v
servisiranje izbranih založnikov in posameznih protežiranih avtorjev,
ne pa v poganjanje učinkovitega javnega sistema, ki bi knjigo
pripeljal v roke zahtevnejših izobraženih kupcev). Slovenska knjiga je
bolj ali manj prepuščena stihiji in individualnim pobudam. Omejevanje
razdeljevanja javnih sredstev za programe na nekaj protežiranih
strank, iz katerega so izločili zelo širok krog proizvajalcev kulturne
ponudbe na področju knjige in njenega mednarodnega uveljavljanja, je
povzročilo, da je slovenska knjiga obstala v ozkem privatističnem
krogu okoli že v naprej poplačanih protežiranih založnikov, ki so
iznašli vrsto »ustvarjalnih računovodskih in drugih prijemov«, s
katerimi so uveljavljali svoje »mahinacije«. To je skrajno otežilo
položaj drugih, morda še celo kvalitetnejših založnikov in vseh, ki
niso bili deležni klientelističnih subvencij. Položaj, do katerega je
pripeljala politika subvencioniranja na MzK, torej pomeni nelojalno
konkurenco in dampinške tržne pogoje, ki so temeljito omajali, če že
ne razbili knjižni trg, predvsem pa so ustvarili zmedo in
nerazumevanje pri bralcih/kupcih. In na koncu njihov odhod. Tu pa tam
kakšna izjema samo potrjuje pravilo. Uradniki na MzK, ki so urejali
področje knjige, so se pri tem zatekli k vsem postopkom: od
birokratskega cepidlačenja (ko jim to ustreza), formalnega izločanja
vlog, nelegitimnega spreminjanja odločitev komisije, križanja
interesov v komisijah, izmikanja odgovornosti in zatekanja k vzvišeni
ignoranci, uvedbe zahtevnih administrativnih postopkov s polno drobnih
formalnih pasti, klientelnega obravnavanja programov, prikrivanja
dokumentov in zapisnikov, do uradovanja, ki dopušča številne
problematične »podsistemske« postopke in pogosto meji na vzajemno
korupcijo (Negri). Kot lahko presodimo, se položaj na JAK ni
spremenil. Začnimo s sestavo komisije, ki presoja vloge s področja
mednarodne promocije slovenskega leposlovja in humanistične
literature. Med člani komisije ni niti enega z najvišjo akademsko
izobrazbo (doktoratom). Kako naj ti člani kompetentno presojajo o
znanstveni publicistiki! Ne samo to, vsi člani komisije so zaradi
narave svojega dela in svojih programov neposredno zainteresirani za
sredstva iz omenjenega naslova (sami so avtorji, založniki, uredniki,
prevajalci, predsednik komisije pa je celo vse od naštetega). Trditev,
da presojajo objektivno in zapustijo sobo, ko se odloča o njihovih
interesih, je seveda smešna. Kakor tudi izjava, da ni mogoče najti
strokovnjakov, interesi katerih se ne bi križali z delom komisije.
Nobenega dvoma ni, da odločitve niso nepristranske, zaradi česar je
zainteresirana javnost oškodovana. Govorimo lahko o nelojalni
konkurenci, dvojnih merilih, notranjem posedovanju informacij,
izključevanju konkurenčnih prosilcev za sredstva, strokovni
neusposobljenosti, križanju interesov in o takšnem oblikovanju
programske politike JAK, ki z interesi dejavne javnosti nima veliko
skupnega, ker sledi ozkim interesom ali pa kliki, ki jim pripadajo
člani komisije (omejevanje financiranja prevodov na jezike, ki
interesirajo njih, financiranje lastnih prevodov, plačevanje potnih
stroškov v tujino, promoviranje sebe in izločanje drugih v tujini na
različnih sejmih in tako dalje). Tega iz rezultatov razpisa ni težko
ugotoviti. Tu žal nimamo prostora, da bi razgrnili celotno paleto
skrajno vprašljivih strukturnih, personalnih in programskih
podrobnosti in nesorazmerij, ki označujejo samo JAK in njeno
delovanje, kot se je pokazalo v delu JAK in rezultatih omenjenega
razpisa. Vsekakor pa je jasno videti, da si JAK zares želi biti ZAK –
zasebna agencija za knjigo, ki bo javna sredstva kanalizirala samo k
tistim projektom, programom in posameznikom, ki pomenijo del
»neuradnega podsistema«, to je ozkega klientelnega kroga med seboj
tesno povezanih posameznikov, ki želijo in v veliki meri obvladujejo
slovenski literarni establišment. Hkrati pa pomenijo le majhen in
strokovno ter umetniško vprašljiv del zainteresirane javnosti. Zato
pozivamo parlament RS, slovensko vlado, ministrico za kulturo in vso
zainteresirano javnost, da v interesu države ustavijo takšno delovanje
JAK, prekinejo skrajno škodljivo klientelistično delovanje ozkega
kroga ljudi, ki se je polastil JAK, direktorja JAK, ki tako delovanje
omogoča in ga celo javno zagovarja, pa da naj odstopi in prepusti
svoje mesto človeku, ki se bo pripravljen z zainteresirano javnostjo,
ki ji služi in za kar dobiva plačo, tudi pogovarjati (prošnjo za
pogovor je namreč cinično ignoriral) in bo sposoben preseči ta
uničevalen proces, ki ga poznamo že iz drugih podobnih ustanov (na
primer filmskega sklada) ter poskrbel, da bo JAK ustvarjalno in
prijazno delovala v občem interesu državljanov RS.

Iztok Osojnik, Literarno društvo IA
Tatjana Jamnik, Kulturno-umetniško društvo Pólice Dubove
Taja Kramberger, Monitor ZSA
in še kdo

Poslano:
-	Dr. Danilo Türk, predsednik Republike Slovenije, Urad predsednika
republike, Erjavčeva 17, 1000 Ljubljana
-	Borut Pahor, predsednik vlade Republike Slovenije, Kabinet
predsednika vlade, Gregorčičeva 20, 1000 Ljubljana
-	Dr. Pavel Gantar, Državni zbor, Šubičeva cesta 4, 1102 Ljubljana
-	Majda Širca, ministrica za kulturo, Ministrstvo za kulturo,
Maistrova 10, 1000 Ljubljana
-	Dr. Zdenka Čebašek-Travnik, varuhinja človekovih pravic RS, Dunajska
cesta 56, 1109 Ljubljana
-	Vekoslav Pregl, direktor, Javna agencija za knjigo, Tržaška cesta 2,
1000 Ljubljana
-	Barbara Koželj, predsednica sveta agencije, Javna agencija za
knjigo, Tržaška 2, 1000 Ljubljana
-	Dr. Miha Kovač, podpredsednik sveta agencije, Javna agencija za
knjigo, Tržaška 2, 1000 Ljubljana
-	Vesna Jurca Tadel, Ministrstvo za kulturo, Oddelek za mednarodno
sodelovanje, Maistrova 10, 1000 Ljubljana
-	Vsi slovenski mediji