[SlovLit] Še o znanstveni rabi slovenščine

[Kristof Jacek Kozak]

Spoštovane kolegice, cenjeni kolegi,


z vznemirjenjem zasledujem smer diskusije, ki se je razvila na podlagi
prispevka dr. Alojzije Zupan Sosič. Gre za prenos poudarka z vprašanja
(ne)vrednotenja znanstvenih del, zapisanih v slovenščini, na (zakonsko)
zaščito slovenščine nasploh. Dovolite, da o tem podam tudi svoje mnenje.

Z ozirom na doslej izražena mnenja sodim, da gre za več ločenih stvari: prva
je raven oziroma kakovost slovenščine v domači "dnevni," javni uporabi,
druga je njen pomen kot znanstvenega jezika, tretja pa dejanska merila za
strokovno vrednotenje znanstvenih besedil oziroma nastopov. Tega trojega ne
smemo enačiti, za raven in pomen slovenščine pa se mi mnogo bolj
problematični kot tretja kažeta prvi dve točki, in sicer zaradi tega, ker
sta v veliki meri odgovorni za oblikovanje našega dejanskega, ne zgolj
deklarativnega odnosa do jezika.

Prepričan sem, da nisem edini, ki meni, da današnja javno govorjena
slovenščina ni na zavidljivi ravni. Neodgovorno, torej tudi nepravilno, rabo
jezika je mogoče zaslediti povsod v javnem življenju: od tiskanih do avdio,
vizualnih ter elektronskih medijev. Zato v okviru diskusije o kvaliteti (in
zaščiti) slovenščine prav tu vidim tisto polje, ki slovenistom in tistim, ki
se zavzemamo za lep jezik, vselej znova predstavlja glavni izziv.
Prav tako sodim, da (še bolj) uzakonjena raba slovenščine v znanosti ne bo
dvignila njene pogostnosti ali kvalitete. Za slednjo so v humanistiki in
tudi družbenih vedah, po mojem prepričanju, ključni predvsem znanstveni
prevodi. Le tako se terminološko polje širi onstran že sprejetega proti
novemu, s čimer se bogati tudi jezik. Samo spomnimo se razvoja znanstvene
(filozofske) slovenščine ob prevodih Heideggerja ter, kasneje, psihoanalize,
pa izjemne serije Studia humanitatis, če naj omenim le nekatere svetle
točke, katerih pa niti ni tako malo.
Kot popolnoma dvojezični govorec slovenskega in poljskega jezika tudi ne
morem obsojati nobenega tujega jezika, ki ga Slovenci govorimo. Še več: iz
izkušnje vem, da šele poglobljeno poznavanje tujega jezika dejansko osvetli
in osmisli lastnega. Za raven slednjega pa smo odgovorni le govorci sami.
Zato tudi dobrega poznavanja tujega jezika in njegove uporabe na (celo
domačih) simpozijih, znanstvenih srečanjih itd., ne razumem kot greh, temveč
za enakopravno vključevanje slovenske znanosti v širše tokove.

Resno pa ugovarjam mnenju, da slovenski jezik ogroža "nesamozavestno
sprejemanje tujih študentov." Prepričan sem namreč, da ni nič slabšega od
takšne ekskluzivistične domačnostne drže, ki dejansko ne pripomore k ničemur
razen k alienaciji morebitnih tujih študentov, še preden sploh pridejo v
Slovenijo. Krč, s katerim spet branimo slovenščino, ne bo pripomogel k
njenemu izboljšanju, kaj šele, da bi katerega izmed tujih študentov
prepričal, da bi se je začel učiti. Ponujanje predmetov v tujem jeziku -
seveda ob predpostavki, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji - pa utegne
koristiti tudi, če ne predvsem, domačim študentom tako glede izmenjav
izkušenj kot glede mednarodnih stikov. Zato sodim, da stališče, ali bodo
stiki s tujimi študenti v slovenščini, ali pa jih ne bo, ne vodi nikamor.
Na Fakulteti za humanistične študije Koper Univerze na Primorskem ponujamo
vsem tujim študentom, ki prihajajo na izmenjavo Erasmus in poslušajo
predmete v angleščini, kratek tečaj slovenščine. Že nekaj časa pa
prizadevamo, da bi tako rekoč obvezno uvedli tečaj slovenskega jezika,
kulture in književnosti ter na tak način pozitivno promovirali Slovenijo.
Za tako neposredno promocijsko dejavnost pa seveda ni denarja in projekt
zaenkrat čaka na boljše čase.

Glede točkovanja znanstvenih prispevkov, izrečenih ali objavljanih v
slovenščini, pa se brez nadaljnjega v celoti strinjam s kolegico Zupan
Sosič. Znanstvena raba namreč pomeni znanstveno rabo v katerem koli jeziku,
zato bi morala biti tudi besedila v slovenščini vrednotena enako kot
besedila v tujih jezikih. Vseeno pa to dejstvo nima avtomatično za posledico
boja za uveljavljanje slovenščine, temveč prej prizadevanja za ustrezno
točkovanje. Zavoljo tega razumem mnenje, da bi znanja slovenščine ne bilo
treba zapisovati kot posebne zahteve v habilitacijska merila, saj gre za
pogoj, o katerem bi sploh ne bilo treba izgubljati besed.

S spoštovanjem,


Krištof Jacek Kozak 



_________________________________________
doc. dr. Krištof Jacek Kozak
Predstojnik Oddelka za slovenistiko
Prodekan za mednarodno sodelovanje in razvoj 
 
Fakulteta za humanistične študije Koper 
Univerza na Primorskem 
Titov trg 5, 6000 Koper
Tel.:     +386 (0)5 663-7740, 663-7758
Fax.:     +386 (0)5 663-7742
Skype:  kjkozak
kjkozak at fhs.upr.si