[SlovLit] Študentski upor za zastonj študij na zagrebški FF -- Primorci na Gorenjskem -- Lastništvo študentskih izdelkov, Znanstveno nad rokopise,

[Miran Hladnik, Siol]

From: Tomislav <tpletena na ffzg.hr>
Sent: Thursday, May 07, 2009 10:18 AM
Subject: [Svima] pismo javnosti

Zbivanja na hrvatskim sveučilištima dosegla su točku u kojoj sve institucionalne 
oblike djelovanja moramo smatrati iscrpljenima.
 
Pokazala nam je to blokada fakulteta koja upravo traje. Ona je čin građanske 
neposlušnosti, akt za kojim su studenti posegli nakon što opetovani zahtjevi 
da se izmijeni sustav visokog školstva nisu urodili plodom. 
 
Blokada je i više od građanske neposlušnosti: po načinu izvedbe i procesima 
odlučivanja ona je akt direktne demokracije kakav na ovim prostorima nikada 
nismo imali prilike vidjeti. Fakulteti pod blokadom vriju, žive, dišu punim plućima; 
održavaju se predavanja i radionice, analiziraju se mediji, prevode tekstovi, 
snimaju filmovi i pokreću umjetničke akcije; svaki je takav fakultet jedan veliki 
praktikum društvenog aktivizma. Ozbiljnost i predanost rasprava na plenumima, 
napori da se na tim višesatnim mnogoljudnim skupovima uspostavi dijalog i održi 
tolerancija, obrazovanost studenata i jasnoća njihovih stavova --- sve je to 
moralo zadiviti svakog promatrača; nas svakako jest.
 
Mediji posljednjih tjedana pokušavaju odgonetnuti studentski bunt: uspoređuju 
ga s '68 i '71, tumače ga kao proljetni mladenački hir s nejasnim ciljevima, pitaju 
se tko vuče konce iz prikrajka. Nije u tome stvar. O ovome se radi: pred naše je 
društvo stupila mladež potpuno svjesna svoga stava, dovoljno hrabra da taj stav 
javno iznese, dovoljno mudra da ga obrazloži, i dovoljno lucidna da sve što želi 
koncentrira u jednu svima razumljivu poruku: obrazovanje mora biti besplatno.
 
Oni koji su se pred ovom mladeži i njihovom porukom pokazali neosviještenima, 
nedovoljno hrabrima, nedoraslima i mutnima --- jesu u prvom redu institucije: od 
Ministarstva znanosti, obrazovanja i športa do stručnih vijeća fakulteta. Od tih 
su institucija studenti zatražili: počnite raditi svoj posao. Ukazali su na krupan 
društveni problem koji bi nadležni, financirani od svih građana Hrvatske, imali 
riješiti. Umjesto rješenja svjedočili smo brutalnoj transmisiji pritiska po stupnjevima 
hijerarhije, pri čemu je početnoj točki transmisije --- Rektorskome zboru --- isključivo 
bitna trenutna deblokada fakulteta.
 
Na geslo "Znanje nije roba" stupnjevi su se hijerarhije složno oglušili. 
 
No u općem je interesu da znanje učinimo dostupnim svima, čak i onima koji  u 
troškovima studija ne bi mogli financijski participirati. Jer ukoliko znanje ne bude 
dostupno svima, ono neće ni služiti svima --- služit će isključivo onima koji su ga 
stekli. Stjecanje znanja svest će se na korak u osobnoj karijeri ("benefit"). "Opći 
interes" postat će vrlo, vrlo apstraktan pojam.
 
Ali ovih dana na našim fakultetima opći je interes krajnje konkretan, krajnje opipljiv. 
Ovih nam dana studenti govore, jasno i glasno, iz dana u dan: znanje ne smije biti 
privilegija, nego pravo.
 
I kako je na to reagirala država, koju smo zadužili da zastupa opći interes i čuva prava?
 
Praznim frazama. Politikantstvom. Pritiscima i prijetnjama. Bahatošću.
 
Umjesto da je nadležnoga dužnosnika spustila s visine samovažnosti na sastanke 
studentskih plenuma (kako bi u otvorenom razgovoru pokušao promijeniti tijek blokade, 
a možda i vlastita stajališta) --- država je odabrala put ignoriranja.
 
Upravo ovdje, u uznositoj nespremnosti prozvanih institucija na dijalog, u njihovu 
tvrdoglavu nepriznavanju kritike, ovaj studentski bunt prokazao je ključni problem 
hrvatskoga društva. Institucije nisu spremne rješavati probleme na koje im društvo 
ukazuje. Nisu te probleme spremne ni čuti. I ne radi se o osobama, pojedincima: 
radi se o čitavoj kulturi političkih elita.
 
Mi, potpisnici ovog pisma, ne želimo biti takvi.
 
Zato podržavamo studentski bunt, podržavamo i njegove metode i njegove ciljeve, 
i divimo se njihovoj borbi za akademsku, ali i društvenu budućnost svih nas: za 
budućnost pristojniju, razumniju, ljudskiju.

[70 podpisov univerzitetnih učiteljev in sodelavcev]
 
Svoj pristanak pošaljite na adresu tpletena na ffzg.hr.

===

From: "sanja pirc" <sanjapirc na hotmail.com>
Sent: Thursday, May 07, 2009 1:42 PM
Subject: FW: porocilo o ekskurziji (za slovlit)

Med 23. in 26. aprilom so obiskali Slovenijo študentje slovenščine iz Rima, 
Padove, Vidma, Pariza in Lisbone. Levji delež tokratne ekskurzije je bilo 
potepanje po Gorenjski, od koder smo se čez Vršič zadnji dan podali še v 
dolino Soče in, kot vse kaže, kljub neprijaznemu vremenu uspeli navdušiti 
naše študente z lepotami Triglavskega narodnega parka (vsaj do mere 2864 m, 
Triglava torej, ki smo ga z manjšino napovedali osvojiti sredi julija, takoj po 
zaključku seminarja v Ljubljani).
>Rimljani<, ki smo 23. aprila prispeli v Trst že v zgodnjih jutrnjih urah, smo 
doživeli prisrčen domač sprejem že tam: profesor Miran Košuta nas je pred 
burjo in dežjem po tržaških ulicah branil s kleno besedo o zgodovinski navzočnosti 
Slovencev v teh krajih ter nam predstavil še slovensko knjižnico ter knjigarno v 
Trstu, za kar se mu res najlepše zahvaljujemo. 
Sicer pa je bilo zbirno mesto Ljubljana, katere klavrno deževno podobo je ob 
dobrem kosilu in po vodenem ogledu dodobra ogrel topel večerni sprejem 
študentov romanskih jezikov na Filozofski fakulteti, za kar gre zahvala v prvi 
vrsti profesorici Martini Ožbolt in njeni ekipi. Skoraj za las bi v Ljubljani na 
svetovni dan knjige ujeli še Borisa Pahorja, ki pa je na razočaranje mnogih 
v zadnjem hipu prestavil svoje napovedano predavanje na Klubu slovenskih 
pisateljev ... 
Naslednji dan smo se na poti na Gorenjsko pomudili najprej v Radovljici, 
Linhartovem mestu, kjer smo ponovili razsvetljenstvo, v čebelarskem muzeju 
pa se ponašali s slovensko čebelarsko tradicijo in avtohtono kranjsko čebelo. 
Sledila je Vrba, z zakurjeno krušno pečjo tudi za nas resnično srečna vas domača, 
kamor smo se vsaj za slabo uro zatekli pred nepričakovanim gorenjskim dežjem 
in snežnim mrazom. Od visoke so nas premraženi želodci vodili k bolj profani 
kulturi, in sicer na gostilniško domačijo Avsenik, kjer so nam pred kosilom v 
svoji galeriji postregli s svojim dokumentarnim filmom in nepogrešljivo Golico, 
v svetovnem merilu najpogosteje predvajano skladbo. Z odgovori na Slovenija, 
od kod lepote tvoje, nas je zasul župan občine Bled Janez Fajfar, ki nas je 
počastil ne le s prostim vstopom na Blejski grad, temveč tudi s svojim hudomušnim 
vodstvom po muzeju v svoji svečani škrlatni županski opravi. Sledil je še obisk 
vinske kleti in Trubarjeve tiskarne, kjer smo si lastnoročno natisnili spominski plakat. 
Po postanku in vreščečem gazenju snega v supergah na Zelencih smo se pred 
večerjo povzpeli še na zaletišče skakalnice velikanke v Planici. (In po naključju 
odkrili pomanjkljivost slovenske turistične organizacije, ki ne premore nobenega 
promocijskega gradiva s skakalcem v akciji - nekateri tuji študentje, ki ne poznajo 
te športne discipline, so bili namreč prepričani, da se tak športnik pelje s smučmi 
najprej po skakalnici, se ustavi pri rampi, poskoči na zemljo in nadaljuje vožnjo v 
dolino ...). Prespani noči v zavetju Planice je sledil (žal tudi edini) sončni dan v 
Triglavskem narodnem parku. Pričeli smo ga s pesmijo Oj Triglav, moj dom, ki nas 
jo je skušal naučiti lepo peti od Mojstrane do Vrat in nazj Stane Klinar, avtor 
številnih gorniških vodnikov, sicer pa Metin oče. Nismo mu hvaležni le za njegovo 
resnično lepo petje, temveč tudi za zanimivo predavanje pred mogočnimi triglavskimi 
stenami. Pot smo nadaljevali po dolini Radovne in se čez zasnežene pokljuške 
gozdove (z avtobusom) prebili do Studorja, kjer smo tuje študente poučili o tej 
slovenski tipični leseni konstrukciji. Nato smo se v Ribčevem Lazu vkrcali na 
ladjico ter se skupaj z vodičem popeljali po Bohinjskem jezeru do Ukanca, od tu 
pa sprehodili do slapa Savice in vmes ob počitku prebrali še pravljico o Zlatorogu. 
Ob vrnitvi v Planico, kjer smo spali, smo se z jasnim vremenom in ciljem še enkrat 
ustavili na Bledu: uloviti prejšnji dan zamujeno blejsko specialiteto kremno rezino. 
Dan, posvečen Triglavskemu narodnemu parku, smo zaključili resnično prevzeti od 
predavanja z diapozitivi, ki ga je imel samo za nas Joža Mihelič, alpinist in odličen 
fotograf, sicer pa s srcem in dušo zaposlen v TNT. Možakar ima ob čudovitih posnetkih, 
s katerimi poda vsestranski vpogled v življenje človeškega, živalskega in rastlinskega 
sveta, tudi čudovit jezik pripovedovanja, ki so mu lahko sledili tudi naši študentje.
Poslednji noči v Julijcih je sledil dan spomina na krvavo zgodovino teh krajev. Pričeli 
smo ga pri ruski kapelici, nato pa se čez še vedno potratno zasnežen Vršič prebili v 
dolino Soče, skozi Bovec do Kobarida. Tam smo se skoraj dve uri pomudili v muzeju, 
posvečenemu prvi svetovni vojni, ali, bolje rečeno, osebni človeški tragiki, ki jo znajo 
vodiči v tem muzejo vselej tako prepričljivo povzdigniti nad vsako morebitno politično 
in/ali nacionalno obarvanost. Kar je, ob slovenski himni, ki smo jo prebrali na Vrbi, ali 
nacionalnem kulturnem prazniku, s katerim se lahko postavljamo pred tujci, še eno 
plemenitih sporočil na slovenski razglednici lepih krajev in prijaznih ljudi, ki je v nedeljo 
zvečer skupaj z navdušenimi mladimi in nekoliko utrujenimi lektoricami odromala nazaj 
v Italijo, Francijo in na Portugalsko. -- Mojca Šiškovič

===

http://nafaksu.blogspot.com/2009/04/o-intelektualni-lastnini-studentskih.html -- 
O intelektualni lastnini študentskih del

http://www.digitalhumanities.org/humanist/Attachments/1241595566_2009-05-06_willard.mccarty@mccarty.org.uk_26704.2.pdf
-- mednarodna konferenca Analysing Manuscripts - Textual 
Scholarship and the Sciences, Univerza v Bernu, 29. maja 2009.