[SlovLit] Enciklopedija slovenskega jezika in literature -- Ptujsko-praško kurentovanje

[Miran Hladnik, Siol]

Konec aprila je od urednikov prestižnega projekta Enzyklopädie der slowenischen 
Sprache und Literatur in Kärnten (Enciklopedija slovenskega jezika in literature 
na Koroškem) Michaela Reichmayrja in Erwina Köstlerja (erwin.koestler na chello.at, 
michael.reichmayr na gmx.at) prispela žalostna novica, da jima je Avstrijska 
akademija znanosti, na kateri sta bila zaposlena za izvajanje projekta, s 30. 
junijem 2009 dala odpoved, redakcijsko delo pa jima je bilo onemogočeno že 
od 7. aprila dalje. Čeprav sta odpovedi ugovarjala s tožbo in čeprav vodja 
Katja Sturm Schnabl obvešča sodelavce, da ne glede na personalne 
spremembe projekt neokrnjeno teče dalje, obstaja skrb, da se lepo utečena 
redakcija prekine in ostane brez objave. Erwin Köstler in Michael Reichmayr
sta s svojim sodobnim uredniškim pristopom in presežnim osebnim angažmajem 
dvignila profesionalna pričakovanja v stroki in zares škoda bi bilo, ko bi edicija 
obtičala v rokopisu. Mogoče bo k pomiritvi zapleta in k srečnemu 
zaključku stremljivega in kvalitetnega podjetja prispevalo, če jima tudi v Slovlitu 
izrazimo priznanje za opravljeno veliko delo in solidarnost v prizadevanjih za 
ureditev službenega statusa. Kako je sploh lahko prišlo do tako radikalnih 
odločitev? Kje so razlogi za neprijetno in potencialno škodljivo situacijo, v 
kateri se je znašlo obetavno slovenistično delo na Dunaju? --- miran
 
===

From: "Andrej Šurla" <andrej.surla na gmail.com>
To: <slovlit na ijs.si>
Sent: Tuesday, May 05, 2009 10:20 AM
Subject: Praško kurentovanje na Ptuju

S precejšnjo zamudo poročam o letošnji ekskurziji praških študentov. No ja,
študentk. In njihovega moškega spremstva v podobi lektorja, seveda.
Prilagam še poročilo, kakor ga je napisala ena pridna študentka prvega
letnika (seveda sem prej popravil nekaj slovničnih napak, slog sem pa pustil
tak, kot je bil). --- Andrej

Prazniki obujajo spomine na minule praznike, čedalje toplejše sonce pa 
opozarja, da se je skrajni čas spomniti, kako se je toplo obdobje leta sploh 
pričelo. Ob poročilu bratislavskih slovenistov o potepanju po Sloveniji me je 
obšlo, da sam pred dobrima dvema mesecema nisem poročal, kako smo šli 
Pražani konec februarja na Ptuj navijat za kurente.
            Praška slovenistika sicer v zadnjih letih slovi predvem po konferenčni 
(in z njo povezani) založniški aktivnosti, ob letošnjem slovesu generacije 
>petošolcev<, ki je v omenjeni dejavnosti ves čas pridno sodelovala, pa 
smo se odločili za nekoliko manj vrtoglavo raziskovalni projekt, za tridnevno 
etnološko-zgodovinsko ekskurzijo z obiskom karnevalskega Ptuja kot njeno 
osrednjo atrakcijo. Potovanje smo geografsko osredinili na štajerski konec, 
tematsko pa smo vanj poleg pustne etnografije vključili še elemente zgodovine 
(Celjski grad), umetnostne in duhovne zgodovine (Ptujska Gora) in ljudske 
stavbne dediščine (muzej na prostem v Rogatcu). Pramene žlahtne preteklosti 
smo prepletli še z doživetjem sodobnega utripa Celja in Maribora, močan literarni 
in jezikovni pečat pa je izletu vtisnilo srečanje s sodobno slovensko dramatiko . 
v ljubljanski Drami.
            Da, sicer štajersko obarvano potovanje smo vendarle pričeli v Ljubljani, 
kamor so se študentke pripeljale kar z vlakom (legendarnega >Plečnika< sicer 
ni več, je pa še vedno mogoče vsak dan kupiti nekaj precej cenejših vozovnic 
za vlakovno povezavo preko Salzburga). Prestolnični del popotovanja je bil sicer 
sila kratek, a intenziven. Od 11-urnega potovanja utrujena dekleta sem neposredno 
z železniškega kolodvora zvlekel v Dramo, saj bi bil skoraj greh izpustiti priložnost 
za ogled slovenske igre (Zupančičevega >Vladimirja<), ki je bila na sporedu, kot 
naročeno, prav tisti večer (in za nas po zaslugi prijaznosti vodstva gledališke hiše, 
zlasti gospe Valerije Cokan, celo zastonj!). Uvod v doživetje Slovenije je bil tako 
kulturen, in to v najlepšem pomenu tega izraza: s slovenskim dramskim delom v 
osrednjem hramu slovenske gledališke umetnosti, pa še z dobitnikom nagrade 
Prešernovega sklada (Markom Mandićem) na odru za povrh. 
            Naslednje dopoldne smo bili najprej gostje Centra za slovenščino kot 
drugi/tuji jezik, nakar smo se sprehodili do >kraja nesrečnega imena<, kjer smo 
se spomnili najznamenitejše slovenske nesrečne ljubezni in si ogledali vsaj 
spomenik slovenskega slikarskega impresionizma - če si že njegove retrospektivne 
razstave nismo mogli, ker so jo v Narodni galeriji zaprli tik pred našim prihodom. 
Ljubljano smo zapustili polni lepih vtisov in . v kombiju (oz. minibusu) Filozofske 
fakultete, ki nam ga je velikodušno odobril g. dekan. Vožnja z ljubljanskim vozilom 
proti Štajerski je dvoedini osebi lektorja in šoferja med drugim omogočila tudi 
razširjanje splošnoslovističnega obzorja študentk z zgodbicami o tradicionalnem 
lokalpatriotskem rivalstvu med delom Štajercev in >žabarji<, pot pa nam je krajšala 
tudi plošča z drugačnimi, ljudskimi pravljicami.  
        Sprehoda po Celju in njegovem ponovno rastočem gradu sta nas nato spet 
prestavila v konkretnejše okvire vznemirljive zgodovine prostora, skozi katerega 
smo potovali. Prav dolgo pa se v mestu ob Savinji nismo zadržali, saj smo si 
želeli zvečer ujeti tudi predstavitev in pokušnjo krofov in ostalih pustnih dobrot, 
ki jo je v enem izmed ptujskih hotelov pripravilo Društvo podeželskih žena in 
deklet iz enega izmed treh tradicionalnih domovanj kurentov, Lancove vasi. 
            V soboto zjutraj smo se zapeljali v Maribor, kjer smo se sprehodili po 
starem mestnem središču in Lentu, se seveda fotografirali pred znamenito vinsko 
trto in se v stolnici spomnili obeh najznamenitejših Mariborčanov, škofa Slomška 
in generala Maistra. Duhovni pramen našega potovanja smo zvečer nadgradili še 
z obiskom Ptujske Gore, kjer smo si najprej ogledali imenitno multivizijsko predstavitev 
zgodovine in umetnostnih znamenitosti tega božjepotnega svetišča, nakar nam je 
zgovorni in silno prijazni pater kljub že kar krepki prekoračitvi njihovega uradovalnega 
časa še temeljito razkazal notranjost same cerkve. Pri tem je posebej za nas poudaril 
tudi nekaj neposrednih parlerianskih kiparskih povezav Ptujske Gore s Prago. No, še 
pred prihodom na prijetni hrib smo doživeli še enega izmed vrhuncev našega popotovanja, 
temeljit in poučen ogled muzeja na prostem v obmejnem Rogatcu. Kozolec toplar, kovačija, 
bivanjska hiša, vodnjak z zanimivim imenom >štepih na čapljo< in nenazadnje trgovinica 
nam bodo ostali v spominu tudi zaradi zelo prijaznega (in spet brezplačnega!) vodenja 
gospe Irene, ki je skansen celo odprla samo za nas, in to kljub temu, da se sezona 
obiskov v njem še sploh ni pričela.
            Osrednji cilj naše ekskurzje nas je čakal na samem koncu. Smo pa ptujsko 
pustovanje spoznali v obeh njegovih oblikah: sodobno >žurerski< in turistično-tradicionalni. 
Sobotni večer in večji del noči smo preživeli na veliki pustni zabavi Kluba ptujskih študentov. 
Sredi mask nam je bilo sprva, nemaskiranim, sicer nekoliko nerodno, a smo se na koncu 
tudi sami razigrali, ob interpretaciji, da pač na tej maškaradi predstavljamo kar Čehe. :)
            Nedelja pa je bila končno vsa v znamenju kurentovanjske tradicije. Dopoldne smo 
si na gradu ogledali razstavo pustnih mask, popoldne pa seveda veliko povorko po 
mestnih ulicah (ki je bila menda letos glede števila sodelujočih celo rekordna). Mislim, 
da smo kljub precejšnjemu mrazu in silni gneči vzdolž cele trase v videnem vsi uživali ter 
se zvečer proti Ljubljani in naslednji dan proti Pragi (nekateri z vlakom, ostali z lektorjevim 
avtom) vračali zadovoljni. 
            Poročilo ne bo popolno, če ga ne sklenem z izpostavljeno zahvalo tistim, ki so/ste 
nam odločitev za ekskurzijo olajšali s svojo darežljivostjo. Hvaležni smo: Centru za slovenščino 
kot drugi/tuji jezik na ljubljanski Filozofski fakulteti, da je naš predlog uvrstil med projekte, 
ki jim je namenil finančno pomoč (in Mojci Nidorfer Šiškovič ter Damijanu Huberju, vodji in 
strokovnemu sodelavcu programa Slovenščina na tujih univerzah, za sprejem na samem 
Centru); Drami SNG Ljubljana oz. gospe Valeriji Cokan za brezplačni ogled predstave 
>Vladimir< (in seveda igralcem za lepo gledališko doživetje); moji dragi sošolki Vidi Vidovič 
za vabilo na kulinarično prireditev gospodinj iz Lancove vasi; gospe Ireni Roškar iz Muzeja 
Rogatec za brezplačno vodenje po skansnu; patru minoritu za prijazno vztrajanje z nami na 
Ptujski Gori; Društvu ptujskih študentov (oz. njegovemu predsedniku Alenu Iljevcu) za cenejše 
vstopnice za študentsko maškarado; seveda pa tudi gospodu Valentinu Buciku, dekanu 
Filozofske fakultete, za odobritev brezplačne uporabe fakultetnega avtomobila. Brez pomoči 
vseh navedenih bi bilo naše doživetje - če bi se ga sploh lotili - mnogo skromnejše. Hvala!
 
Študentke prvega in petega letnika slovenskega jezika 
na praški Karlovi univerzi 
in njihov letošnji lektor Andrej Šurla

---
 
Ekskurzija po Sloveniji
 
            V četrtek, 19. februarja, sem se odpeljala z mojimi kolegicami - sošolkami 
v Slovenijo. Vlak je bil točen, ampak v Avstriji je potem zamudil in v Ljubljano smo 
prišli pozno. Pot je bila super, je tekla hitro in sonček je sijal na vse lepe gore, 
drevesa in hišice, sneg se je lesketal in nikjer ni bilo oblačka. Ob sedmih smo prispeli 
v Ljubljano, glavno mesto Andrejeve rojstne države - Slovenije. On nas je že čakal in 
nas >pri sebi< lepo sprejel. Potem smo hitro šli v gledališče, kjer smo pogledali dramo 
>Vladimir<. Razumela sem slabo, ampak sem bila zadovoljna. Potem smo šli še na eno 
kavo in potem v hotel, kjer sva s kolegico Simono stanovali. 
Program za petek je bil ogled starega grada v Celju, ogled Ljubljane in obisk Centra za 
slovenščino. Zvečer je potem bila pokušina pustne hrane. To je bilo super, tudi smo se 
lahko pogovarjali z drugimi Slovenci. Center za slovenščino je bil fajn; je zanimivo gledati, 
kako Slovenci delajo, da bi študenti lahko študirali ta lep jezik - slovenščino. V Ljubljani 
sem sicer že bila, ampak sem videla nekaj novega: Trnovo, kjer se je Prešeren zaljubil 
v Julijo (nesrečno). V Celju smo potem pogledali grad; je bilo lepo vreme in vse je bilo 
videti. Blizu cerkve sv. Danijela nam je Andrej povedal o škofu Antonu Martinu Slomšku, 
ki je bil zelo pomemben in je bil povezan z Mariborom in Ptujsko Goro. 
V soboto smo potovali v Maribor, kjer lahko tudi smučate. Obiskali smo tudi cerkev, kjer 
je spomenik Jana Pavla II. Popoldne smo se napotili v Rogatec, kjer je skansen. To je 
beseda, ki prihaja iz Švedske. Je mi tam (v Rogatcu) bilo všeč. Nekaj sem poznala, nekaj 
pa še ne. Zdaj vem, kaj je kozolec. Smo imeli eno vodičko, ki je govorila tako, da bi vsi 
razumeli. Potem smo še nekaj kupili, se zahvalili in se odpeljali na Ptujsko Goro, eno 
izmed najbolj pomembnih cerkvenih mest Slovenije. Cerkev je bila lepa in film, ki smo ga 
videli, je bil zanimiv. Tudi Peter Parler je bil tam. Za nas je pomemben, ker je delal katedralo 
in mostne stolpe Karlovega mosta.
Zvečer smo šli na zabavo, eno diskoteko. Je bilo zanimivo, ampak - seveda in na žalost - 
zelo glasno. Naslednji dan smo šli obiskat ptujski grad, kjer je majhen muzej glasbe - kaka 
lepota! In tudi etnološka zbirka o kurentovanju - fašenku. To je bilo zelo zanimivo in mislim, 
da to ni slaba tema za diplomsko delo. In po kosilu smo šli pogledat kurentovanje. Je res, 
da temperatura ni bila visoka, ampak sem bila dobro oblečena in sem si kurentovanje zelo 
užila. Je bilo simpatično, da so ljudje - maškare/kurenti - reagirali na nas in mi na njih.
Veliko sem razmišljala, kaj je bilo najboljše, ampak je težko reči. Za menoj so samo pozitivna 
doživetja in sem zelo srečna, da sem znova spoznala nekaj novega. Najrajši bi tam ostala, 
ampak to ne gre. --- Marketa Daraniova, 1. letnik

(Eh, lepe zaključne besede o organizatorju in šoferju pa naj ostanejo samo na izvirniku, 
da ne bi izpadlo, da se hoče omenjeni dvoedinec kaj hvaliti :) -- op. prepisovalca.)