[SlovLit] Delovni obisk slovenističnega lektorata na Univerzi v Buenos Airesu

[Miran Hladnik, Siol]

From: "Ada Vidovič Muha" <ada.vidovic-muha na guest.arnes.si>
Sent: Tuesday, March 10, 2009 12:09 AM
Subject: Slovlit - Argentina
 
Neposredna pobuda za moje oglašanje je bilo obvestilo lektorice Mojce Jesenovec na 
Slovlitu o predavanju, ki sem ga imela na Univerzi v Buenos Airesu v organizaciji 
slovenističnega lektorata. 
 
Na enotedenskem delovnem obisku Univerze v Buenos Airesu sem bila med 
7. in 14. novembrom l. 2008; predvsem obisku sorodnikov je bil posvečen drugi 
teden mojega bivanja v Argentini. - Zapis obsega dva dela, in sicer predstavitev 
lastnih delovnih dogodkov in kakšne misli v zvezi s tem, v nekaj besedah pa tudi 
okoliščin slovenističnega lektorata, ki deluje na tej univerzi  pet oz. šest let - ves  
čas pod vodstvom slovenistke in hispanistke, odlične govorke španščine, Mojce 
Jesenovec; glede na to, da sta lektorat obiskali nekaj mesecev pred mano tako 
predsednica Komisije prof. dr. Alojzija Zupan Sosič in vodja programa mag. Mojca 
Nidorfer Šiškovič je slednja tema Komisiji za Slovenščino na tujih univerzah znana. 
Če naj ohranim kronološko zaporedje dogodkov, moram začeti z 8. novembrom, 
se pravi dnevom prihoda v Buenos Aires, ko sem takoj po odloženi prtljagi v hotelu 
odšla skupaj z Mirkom Vasletom, vodjo slovenskega radia, in kolegico Jesenovčevo 
na uredništvo radia. Namreč ob sobotah je med 13. in 14. uro slovensko-španska 
oddaja Okence v Slovenijo, ki je v tem času, kot me je poučila naša lektorica in kot 
je mogoče prebrati tudi na internetu, med najbolj poslušanimi radijskimi oddajami v 
Argentini. Sicer po samo enkratni izkušnji lahko rečem, da je zasnovana dinamično, 
aktualno. Gre za pogovor voditelja s povabljenim gostom iz Slovenije, ki je trenutno 
zaradi različnih obveznosti v Argentini oz. Buenos Airesu; v mojem primeru je tekla 
beseda o aktualnih vprašanjih slovenščine, ki jo je voditelj temperamentno sproti 
prevajal v španščino. Med še nekaj drugimi dvojezičnimi komentarji in obvestili 
vnašajo v oddajo živahnost dobro izbrani glasbeni vložki tako iz slovenske narodnozabavne 
kot popularne glasbe, pospremljeni z duhovitimi kratkimi komentarji voditelja. Mirko Vasle 
bi si prav zaradi odmevnosti svoje oddaje, ki vsak teden nevsiljivo, vendar privlačno 
opozarja, da je na tej zemeljski obli tudi dvomilijonski narod, ki govori svoj jezik, ima 
svojo kulturo in celo lastno državo, zaslužil večjo medijsko pozornost tudi v matični Sloveniji.

Delovno poln dan je bil četrtek, ko sem se pred svojim predavanjem na Filozofski fakulteti, 
predvidenim ob 7-ih zvečer, udeležila tudi dveurnega višjestopenjskega lektorata, v bistvu 
pouka slovenščine, saj so bili udeleženci z eno ali dvema izjemama starejše gospe, potomke 
naših izseljencev. Zame je bila to zelo zanimiva izkušnja. Iz pogovora je bilo namreč mogoče 
sklepati, da nekatere vznemirja občutek krivde, ker njihovi otroci slabo ali sploh ne govorijo 
(več) slovensko kljub temu, da so se same za to trudile,  od njih celo zahtevale rabo slovenščine. 
Na plodna tla, vsaj zdi se mi tako, je padlo stališče, da je jezik, kot pravi Kocbek, človekova 
temeljna svoboda, zato ne more in ne sme postati prisila, saj gre v tem smislu za prisilo nad 
človekom samim; sicer na čisto drugačni, širši družbeni ravni  priča o tem slovenska 
zgodovina s skrajnim zgledom predvojne Primorske pod fašistično Italijo. Seveda pa je 
svoboda izbire jezika na osebni ravni omejena z jezikom širšega okolja, kar pomeni, da se 
dvojezičnost prve generacije slovenskih izseljencev pri drugi, sedaj celo že tretji lahko počasi 
spreminja v enojezičnost; slovenščina, jezik družine, otroštva, se pod pritiskom življenja umika. - 

Vendar  kot vemo: slovenska kulturna ustvarjalnost, slovenska beseda v Argentini je res izjemna; 
veliko premalo časa sem bila njen del, da bi lahko tehtneje govorila o njeni prihodnosti. 
Živahna skupina je ostala potem tudi na predavanju, ki se je, kot rečeno, začelo ob 7-ih, trajalo 
pa s pogovori pozno v večerni čas. Moram reči, da me je predavanje, ki sem ga naslovila 
Slovenščina - jezik vztrajanja na prepihu, skrbelo, vendar mislim, da je bilo za polno, sicer 
manjšo predavalnico, približno 40 udeležencev, dovolj obvestilno, k čemur je pripomogla 
seveda tudi projekcijska predstavitev, obsežni skoraj petstranski izroček in odlično prevajanje 
naše lektorice v španščino. Prevajanje je do določene mere nadomestilo neprevedeni povzetek 
in neprevedeno besedilo za projekcijsko predstavitev. Priznam, da me je to dejstvo neprijetno 
presenetilo, saj je bilo gradivo prav zaradi prevoda poslano lektorici precej pred mojim prihodom. 
Vendar, kot rečeno, prevajanje po tematskih sklopih je bilo odlično, debata in prijetni pogovori 
so se zavlekli v pozne ure.  
 
O okoliščinah, v katerih živi in deluje Filozofska fakulteta v Buenos Airesu in v njenem okviru 
seveda tudi naš lektorat z lektorico na čelu lahko rečem samo, da so za naše pojme nepredstavljive; 
človek ima občutek, da se je znašel v zgradbi, za katero tako rekoč že sto let ni nihče čisto nič 
poskrbel - ne vem, če kaj pretiravam. Infrastruktura Fakultete? Menda premore en sam projektor 
za omejen čas; mi smo imeli pravico do njega dve uri - ob 9-ih (zvečer seveda) ga je nekdo, menda 
naslednji uporabnik, sredi pogovora brez posebnega komentarja odnesel; računalnik je bil seveda 
od Jesenovčeve. 

Moj vtis je, da se je v takšnih razmerah naša lektorica izkazala kot zrela osebnost. Ne samo, da 
je sposobna vse to z razumevanjem, celo z dobrohotnostjo sprejemati, ohranja tudi optimizem, 
smisel in vero v svoje delo. Tako si je v kotičku nekega prostora, t. i. kabineta, improvizirala 
celo nekaj polic, ki po čudežu kljub teži knjig ostajajo v pokončnem stanju. 

Buenos Aires - to lepo, impresivno velemesto me je v nekaj dneh, kolikor sem ga imela priložnosti  
doživeti, resnično očaralo - pa  ne samo z latinsko živahnostjo, odprtostjo, ampak predvsem z vtisom 
samoumevnosti prepleta ras, kultur, živopisane materialne in duhovne ponudbe. Pa to je že druga zgodba. 
Ada Vidovič Muha