[SlovLit] Ali bodo v zvezi z učbeniškimi skladi kakšne spremembe

[Miran Hladnik, Siol]

From: "Boža Krakar Vogel" <boza.krakar na guest.arnes.si>
Sent: Friday, March 06, 2009 12:12 PM
Subject: učbeniški skladi in njih koristi

Ali bodo v zvezi z učbeniškimi skladi kakšne spremembe

je eno od vprašanj, ki se jih že lep čas pripravljam zastaviti šolskemu 
ministrstvu in novemu ministru. Morda je vprašanje s podvprašanji, ki 
sledijo, s stališča šolskih oblasti nekoliko naivno in neadekvatno, posebno, 
če je že sredi ugodnega reševanja. Zastavljam ga od strani, daleč od 
mainstreama odločanj, a vseeno kot  univerzitetna učiteljica učiteljev, 
poznavalka pedagoških spoznavnih procesov, intenzivna opazovalka pedagoške 
prakse in, spričo sedanjega stanja, tudi kot (prikrajšana) avtorica 
učbenikov.

Iz obstoječe ureditve učbeniških skladov kljub nabiranju političnih točk 
vsakokratne politične garniture po mojem mnenju izvira kar nekaj vzgojno 
pedagoških in tudi kakšen pravni problem.

Najprej je težava v tem, da se v sposojene oz. delno plačane učbenike ne sme 
pisati, podčrtovati, zaznamovati. To priporočilo je pač v  nasprotju z 
legitimno in deklarativno podpirano soudeležbo učenca v procesu spoznavanja. 
Učbeniška snov se podobno kot interakcija z učiteljem in součenci ponotranja 
v dialogu s ponujenim - najbrž ima marsikdo tudi sam izkušnje,  da se dialog 
s snovjo ob individualnem tihem učenju spontano dogaja ob pisnih zaznamkih?

Nadalje procesno spoznavanje, pridobivanje trajnega in kakovostnega znanja, 
poteka s ponavljanjem, kar vključuje  navezovanje nove snovi na prejšnjo, 
tudi iz prejšnjega šolskega leta. Zato naj bi učitelj z vso pravico kdaj pa 
kdaj naročil določeno snov v samostojno domače ponavljanje. Pri sistemu, ko 
je učbenike ob koncu leta treba vrniti, tako ponavljanje (posledično pa bolj 
kompleksno, trajno in kakovostno znanje) ni omogočeno. Spet pedagoška škoda.

Na misel pa mi  prihaja še en vidik (ne glede na evforijo ob e-knjigah, ki 
jih bo za kakšno zahtevnejše delo najbrž treba iztisniti na papir, bolje 
rečeno v zmes printanega nereda). Ob polnih ustih književne kulture, ki se 
vzgaja ob čustvenem motiviranju mladih za knjigo, ob spodbujanju osebe 
knjižnice, podarjanju in sprejemanju knjig ..., se šolajoča mladina ob 
(tretjinsko) zastonjskih knjigah, ki jih ima samo v trenutno uporabo, navaja 
knjigo dojemati kot potrošno blago, do katerega ne vzpostavi odnosa (ga ne 
posvoji s pisanjem, ne ohranja zase). Prispeva to početje h književni 
kulturi ali k potrošniški površnosti? - Čeprav bodo baje počasi 
osnovnošolski učbeniki zastonj (kar je kar počez spet brez potrebe), še 
vedno ostanejo srednješolski, ki to (še lep čas) ne bodo in jih učenci ne 
bodo mogli shraniti ne v spomin ne v kakšno poznejše branje, npr. besedil iz 
slovenske ter svetovne zakladnice literature in kulture.

Ne nazadnje smo tu še avtorji, v očeh državnih uradnikov veliki zaslužkarji, 
kar je daleč od resnice. Ker pa se zaslužka oz. poštenega plačila za delo 
resda ne branimo, saj ga nismo enako kot mnogteri menedžer dobili za 
zafurana podjetja, se  počutimo kot izvirni ustvarjalci novega znanja 
prikrajšane, celo ogoljufane. Tudi v primerjavi za avtorji in prevajalci 
leposlovja.  Ti imajo od izposojenih izvodov knjižnično nadomestilo. Po 
katerem določilu o avtorskih (človekovih) pravicah so avtorju učbenikov 
kljub participaciji staršev pri izposoji, obravnavani drugače? Bo to v 
nedogled tako? Kje je tu slavni Sviz, kje ne nazadnje MŠS?

Ta prispevek pišem prav kot poziv slednjemu. Verjamem, da je nakup učbenikov 
za (vse) starše prevelik strošek in da učbeniški skladi opravljajo socialno 
vlogo. A protestirati moram, da gre to na račun diskriminacije druge 
vpletene strani ter pedagoške škode, s čimer po drugi strani šolske oblasti 
ves čas podirajo to, kar deklarirajo zidati. In če je v šolskem menedžmentu 
mogoče narediti lestvico pri subvenciji izletov idr. šolskih dejavnosti, je 
gotovo vzporedno kaj takega mogoče tudi  za pravično obremenitev staršev pri 
participaciji učbenikov.  Tako da bi jih vsi učenci dobivali v trajno last, 
jih po presoji ustrezno motivirani hranili ali pa ne, avtorji pa dobili 
delež od vseh >prodanih< izvodov, ki najdejo pot do šol in učencev?

Boža Krakar Vogel