[SlovLit] Novi predlog Meril za volitve v nazive na UL

[Miran Hladnik, Siol]

From: "Boža Krakar Vogel" <boza.krakar na guest.arnes.si>
Sent: Tuesday, March 03, 2009 3:51 PM
Subject: Re: prosti spis o merilih

Podajam nekaj načelnih pripomb, saj debata o posameznih operativnih 
rešitvah lahko temelji na taki ali drugačni >filozofiji< oz. razumevanju  
nalog slovenske univerze ter dela in lika univerzitetnega učitelja oz. 
sodelavca. Ne vem, ali si je habilitacijska komisija v času bolonjske 
reforme postavila vprašanja o dejanskih ciljih UL in univerzitetnega 
izobraževanja, saj tega v Merilih ne razlaga, predlagana Merila sama 
pa  se bolj nanašajo na tradicijo že tudi zaprašenih sedaj veljavnih 
meril, in težijo zgolj h kopiranju in zaostrovanju obstoječih namesto 
k novemu premisleku v smislu bolonjske reforme in nalog univerze 
do slovenske družbe (če teh ne bo opravljala naša univerza, jih ne 
bo nobena svetovna). Predlagana merila so še ena priloga k očitkom, 
da smo bolonjsko reformo naredili zgolj pro forma in na videz, da pa  
o vlogi univerzitetnega učitelja in avtonomne slovenske univerze znotraj 
teh procesov nismo pripravljeni dovolj razmišljati. Zato se zdijo  
predlagana merila  še bolj kot prejšnja problematična  vsaj s treh vidikov:
 
1. Merila so podcenjujoča do razvijanja avtohtone misli in ustvarjalnosti 
v slovenskem jeziku, za slovenski prostor in družbeni napredek, čemur 
naj bi bili slovenski strokovnjaki predvsem zavezani. V tej obliki pa dajejo 
prednost objavam, tj. mišljenju in izražanju v tujem jeziku, kar samodejno 
potegne za seboj tuje miselne vzorce  pri reševanju problemov, nemara 
pa tudi tuje vsebinske prioritete ("svet" bo bral in objavljal teme, ki zanimajo 
njega, ne pa raziskoval našo minorno stvarnost, kot so strokovnjaki že 
opozarjali v kritikah prve verzije meril). Prav tako so problemi, obdelani v 
slovenski monografiji, mnogo kompleksnejši od zapisov v (tujejezičnem) 
članku, in poznamo vrsto monografij, ki so izšle že pred desetletji ali stoletji, 
pa so za nas še danes navdihujoč vir spoznanj. Članki so zamrli v 
porazgubljneih revijah mnogo prej. Zakaj torej naša alma mater tako 
mazohistično podcenjuje slovenske monografije? In zakaj mora predavatelj 
nujno gostovati na tuji univerzi, kaj na slovenskih pretok znanja ni zaželen?
 
2. Predlagana merila so podcenjujoča in nerealna v vrednotenju pedagoškega 
dela. To je po  številu točk vrednoteno za polovico manj kakor znanstveno - 
npr. 15 točk za znanstveno, 7,5 za pedagoško v zadnji izvolitveni dobi pri 
izvolitvi v naziv izrednega profesorja, v celoti pa se zahteva celo skoraj 2/3 
znanstvene in 1/3 pedagoške dejavnosti oz. 35:15 točk. To se torej ni nič 
spremenilo v primerjavi s sedanjimi merili.
 
Naša akademska realnost pa je taka, da se z uvajanjem bolonjske reforme 
obseg pedagoškega dela  regularno povečuje s 6 na 8 ur za učitelje. To 
pomeni za četrtino večjo pedagoško obremenitev, toliko več izpitov, 
seminarskih in diplomskih nalog, ocen, komisij idr. To pomeni toliko več 
učiteljevih energij za pedagoško in toliko manj za znanstveno delo. Učitelji 
z veliko študenti smo po mojih izkušnjah v času predavanj polno pedagoško 
angažirani, raziskovanje si "privoščimo" izjemoma.  Zato bi univerzitetni 
učitelj in asistent morala imeti od tega dela več "koristi", ne pa da je  delo, 
ki v resnici pobere 2/3 časa in ustvarjalnih energij, in so pogoji za dokazovanje 
njegove kakovosti v novem predlogu (pravilno) bolj zahtevno artikulirani, 
vredni najmanj 50% manj kot raziskovalno. Časi, ko je bil univerzitetni učitelj 
tudi zaradi pomanjkanja specializiranih raziskovalnih inštitucij predvsem 
znanstvenik, so v novih razmerah, pa tudi že pred njimi, lep čas mimo. 
 
3. Merila silijo v etično vprašljivo oženje človeške širine vrhunskih 
strokovnjakov. Ti bodo v borbi za prvo avtorstvo  v tapravih revijah 
zanemarjali dobre kolegialne odnose, medsebojno sodelovanje, vir 
kreativnosti in uspeha, podajanje znanja v netočkovanih publikacijah, 
ki pa pogosto dosti bolj kakor vrhunsko točkovane  sežejo do javnosti 
in so podlaga za napredek v slovenskem prostoru. 
 
Vse to nam narekuje  temeljno vprašanje: ali so predlagana merila 
dobro premišljena, gredo v korak s časom in se zavzemajo za nacionalni 
interes? Smo res prepričani, da nas bo tako delovanje obdržalo na 
lestvici 500  najboljših univerz, so predlagana merila dovolj stimulativna 
za slovenske univerzitetne učitelje? Se zavzemajo za avtonomnost slovenske 
univerze ali pa ciljajo zgolj na kvazi mednarodno uspešnost, ki bo slovensko 
univerzo poplitvila v univerzo na Slovenskem? Ali pa nemara želijo z 
zaviranjem napredovanj prihraniti državi kakšen evro?
 
Boža Krakar Vogel