[SlovLit] France Žagar častni član SDS --

[Miran Hladnik, Siol]

From: "Jan Zoltan" <zoltan.jan na siol.net>
Sent: Saturday, December 13, 2008 6:13 PM
Subject: dr. France Žagar prevzel listino častnega člana Slavističnega društva Slovenije 

Na seji Upravnega odbora Slavističnega društva Slovenije 
12. decembra 2008 je dr. France Žagar prevzel listino o častnem 
članstvu, česar ob razglasitvi na celovškem kongresu zaradi bolezni 
ni mogel. Ganjen je po prebrani utemeljitvi rekel, da še sam ni vedel, 
koliko dobrega je v svojem življenju napravil, nato pa zvest svojemu 
iskanju sončne plati tudi sredi zloveščih senc in celo v slovnici, med 
drugim povedal, da sta ga v preteklem letu doleteli dve pomembni 
stvari: častno članstvo in huda operacija. Ko je kljub letom pustil, 
da ga je sestra >zapeljala< v operacijsko dvorano, je vedro vprašala: 
>A wohk?< [slv. 'a lahko'] In si je kljub tesnobi pred operacijo mislil: >Kako lepo, 
pristno domače, nobena slovnična učenost se je ni dotaknila.< 
V operacijski dvorani so bile vse aparature že izključene, tako da 
so jih morali ponovno vključiti in ko so spet delovale, so poročali: 
>One - open, two, three ...,< pa ga je obšlo: >Moj ti bog, če ne 
preživim, bodo zadnje besede, ki sem jih slišal, angleške. Profesor 
slovenščine končal sredi angleščine.< 

P. S. O svoji bolezni je pisal v svoji knjigi Na sončni strani šole: Iz 
zapiskov profesorja slovenskega jezika (Ljubljana, 2007, str. 107, 110): 

>Skoraj bolj kot upokojitev me je prizadelo, da sva s prijateljem 
Mirom nehala hoditi vsako sredo na kavo v kavarno Slon. Toliko 
duhovito­sti, humorja, radoživosti je bilo v tistih časih v njem. 
Vsakokratno srečanje z njim je bilo zame kot kopel, ki odstrani 
vsako umazanijo in te osveži za ves teden. Najprej sem opazil, 
da je Miro nehal kaditi, čeprav je bil včasih strasten kadilec. 
Slišal sem, da ima rano na pljučih, vendar ga nisem hotel spraševati 
za podrobnosti, on pa tudi ni hotel o tem nič govoriti. Čez čas se je 
izkazalo, da ima čedalje bolj resne duševne in telesne težave. O 
podrobnostih, kaj ga tare, tudi nisva go­vorila. Potem je ob sredah 
nehal prihajati. Ko sem nazadnje po na­ključju naletel nanj pred 
Prešernovim spomenikom, sem ga vprašal: "Miro, kako se imaš?" 
Zamišljeno mi je odvrnil: "Kupujem čas." Rekel sem, da vsi, ki smo 
v letih, ne delamo drugega, kot kupujemo čas. Toda jaz takrat še 
nisem vedel, koliko časa mi še preostaja, prijatelj Miro pa je imel 
občutek, da mu ga že zmanjkuje.< 

>Ko sem že drugo leto hodil v književni klub, so iznenada pritisnile 
name večje osebne in družinske težave, kot sem jih bil zmožen 
prenaša­ti. Menda me je zadelo nekaj takega kot prijatelja Mira pred 
dvema letoma. Ženskih pogovorov o potovanjih, piknikih, praznovanjih 
nisem mogel več poslušati. Vedel sem, da z ženskami ni nič narobe, 
ampak samo z menoj: v meni so skrbi, obremenitve, občutki nemoči; 
v meni tli nezadovoljstvo, ker nisem deležen takšne sreče kot one. 
Nič več nisem znal biti sproščen in zabaven. Moja teorija, da je mogoče 
s hu­morjem vse premagati, celo življenjsko ogroženost, se je razblinila 
kot milni mehurček. Odkrito spregovoriti o težavah, ki me tarejo, pa 
nisem ne hotel in ne mogel. Razpoloženje za druženje me je minilo. 
Izostal sem eno sredo, drugo sredo. Nevenka mi je telefonirala, da 
me po­grešajo, in se zanimala, kaj je z menoj.<

Lepe pozdrave, Zoltan JAN