[SlovLit] Cankarjevo kot žrtvovanje za narodovo stvar

[Miran Hladnik, Siol]

From: "Jože Andrej Čibej" <ekorist na siol.net>
Sent: Sunday, October 28, 2007 4:53 PM
Subject: RE: [SlovLit] Cankarjevo

Kako je pa tole dobro napisano ... vse čestitke. Problema sicer ne najbrž
reši (ali vsaj ne dokončno), kajti v intervalu med cankarjansko "pametjo"
(pa srcem in vsem ostalim, kar sodi k ex ante zametkom pravih elit) in od
taistega gospoda izumljeno "tolsto kračo" (ki si jo ex post, včasih pa tudi
že kar vnaprej režejo "priznane elite") je tako rekoč zvezno razmazano vse
tisto, ko (ne samo v slavistični stroki, čeprav kje drugje najbrž res ne
tako izrazito) pristajamo na takšne mešanice erotike in denarnice, ki iz
slednje jemljejo z žaljivo nizkimi deleži, saj se zanašajo, da je nagnjenost
k nadomeščanju cekinov z notranjo motiviranostjo udeležencev še vedno dovolj
velika. Seveda je. In prav zato je tole pisanje spodaj tako pomembno. Sam bi
ga kvečjemu podkrepil z mislijo, da je treba odločno potegniti črto in pod
njo zagotoviti možnosti za profesionalno, korektno plačano delo vseh, ki za
družbo tako pomemben način pridobivanja znanja organizirajo, vodijo,
izvajajo in nadzorujejo (upam, da sem korektno prenesel iz poslovnega jezike
vse funkcije); tu je potem tista knjigovodska "pozitivna ničla", nad katero
je še vedno več kot dovolj prostora za del, ki naj ga prispevajo pedagoški
eros in druge navznoter, mimo žepa usmerjene stimulativne neoprijemljivosti.

Jože Andrej Čibej

> From: slovlit-bounces na ijs.si [mailto:slovlit-bounces na ijs.si] On Behalf Of
> Miran Hladnik, Siol
> Sent: Sunday, October 28, 2007 3:18 PM
> To: SLOVLIT
> Subject: Re: [SlovLit] Cankarjevo
>
>> Niti na misel mi ni prišlo, da bi bila za to delo plačana.
> 
> Moj komentar na repliko Mojce Honzak se ne tiče le Cankarjevega 
> tekmovanja, ampak forme mentis, po kateri je prepoznaven velik [...]

====

From: "Tatjana Jamnik" <tatjana.jamnik na gmail.com>
To: <slovlit na ijs.si>
Sent: Sunday, October 28, 2007 7:20 PM
Subject: Cankarjevo tekmovanje je samo eden izmed simptomov

Spoštovani,

resda trenutno nisem zaposlena v šolstvu, pa bi vseeno pristavila svoj
piskrček, ker se me CT tiče - ne le kot slovenistke, temveč tudi kot
državljanke RS.

Hvaležna sem prof. Hladniku, da je spregovoril o zastonjkarskem delu
in njegovih posledicah. Pričakovanja, da se bo določeno delo
opravljalo zastonj ali pod ceno, so prisotna ne le v šolstvu, temveč
tudi v kulturi - honorarji za dela, po katerih se je povpraševanje od
vstopa v EU podvojilo, če ne že kar potrojilo (npr. prevajanje,
urejanje in lektoriranje (prevodnega) leposlovja), še vedno drastično
padajo. (Če se komu zdi, da so honorarji enaki, bi rada spomnila, da
smo imeli vmes inflacijo.) Kulturniki pa nič. Predvidevam, da je temu
tako predvsem zato, ker se nimajo časa bosti z birokratskimi mlini,
ker je treba za isti zaslužek delati trikrat več. Rahlo pa tudi sumim
(resnično upam, da se motim!), da tisti, ki so blagoslovljeni z
državno štipendijo ali statusom samozaposlenega v kulturi s pravico do
plačevanja prispevkov za socialno zavarovanje iz državnega proračuna,
molčijo zato, ker se bojijo, da bodo te ugodnosti izgubili. Tiste, ki
še upajo, da bodo teh ugodnosti deležni, če bodo dovolj pohlevni in
ponižni (tj. pridni), pa obveščam, da obstaja zelo velika verjetnost,
da bo njihova vloga zavrnnjena z utemeljitvijo, da njihovo "delo v
zadnjem triletnem obdobju ne izkazuje izjemnega (vrhunskega)
kulturnega prispevka" (zlasti če so mlajši od 60 let (približno v tej
starosti že lahko malce računaš na kakšno nagrado oz. priznanje za
svoje delo oz. nimajo podpore določenih skupin (prim. D. Poniž, Trnje
v Arkadiji) - izjeme seveda obstajajo, a (po mojem) potrjujejo
pravilo).

Na tem mestu naj poudarim, da nikakor nimam namena nikogar napadati,
še manj pa obsojati - ne šolnikov ne kulturnikov. Tole je kvečjemu
poskus zapisati, kaj sem (ker pač delujem na tem področju/teh
področjih) mimogrede opazila. Tudi sama sem doslej marsikaj delala
zastonj, priznam (npr. urejala slovensko različico spletne revije
Pobocza/Obrobja), pa me je izučilo. V današnjem (kapitalističnem)
svetu je vrednost dela pač enaka ceni, ki jo posameznik za to delo
postavi. Da ne omenjam tega, da kdor dela pod ceno ali celo zastonj,
pljuva v skledo ne le sebi, ampak tudi stanovskim kolegom (prim. zakon
povpraševanja in ponudbe kot mehanizem oblikovanja cen v tržnem
sistemu).

Skratka, po mojem mnenju so težave s sredstvi za izvedbo CT le eden
izmed simptomov trenutnega stanja (tudi duha) v slovenski družbi. Ali
Slovenci res raje fatalistično sprejemajo vsako breme, ki se jim ga
naloži, v upanju, da jih ne bodo fasali? (Ali že veste, kako se lahko
izogneš revoluciji (če si kapitalist)? Samo paziti moraš, da raji ne
naložiš preveč naenkrat, ampak na pleča pomalem dodajaš več in več.
Raja tako niti ne bo opazila, da nosi vedno težje breme.)

Mogoče bo pa tole pomagalo. Podobne razmere (padanje standarda,
razpadanje zdravstvenega sistema in sociale sploh) so Čehi in predvsem
Poljaki prebrodili v devetdesetih letih. Zdaj se tam trudijo zadeve
izboljšati. Slovenci pa, ki jim je bil radikalen preobrat v zolajevski
kapitalizem v poosamosvojitvenih časih prihranjen, so se odločili za
uvedbo turbokapitalizma v 21. stoletju. Torej smo na lestvici padli
pod Čehe in Poljake! (Kar, mimogrede, dokazujejo tudi evropske
raziskave.)

Posveti o slovenskem jeziku, ki so najavljeni, so morda zvonenje po
toči. Pozablja se na bistvo. Kaj nam bo jezikovna politika, če ne bo
besednih ustvarjalcev (tudi ti so uporabniki jezika)? Če ne bomo nič
vlagali v ljudi z jezikovnim talentom, se bodo ti pač odločali za
druga, bolj praktična področja delovanja (saj ste najbrž opazili, da
je današnja mladina dosti bolje prilagojena na novi ekonomski sistem,
kot smo mi). Saj ne pravim, da morajo pisati (kajti biti
pisatelj/pesnik je že praktično sinonim za družbenega zajedalca),
ampak (dobre) lektorje in urednike pa le potrebujemo, zdaj, ko se
toliko prevaja iz jezikov naših novih evropskih sodržavljanov. Ali pač
ne? Beseda urednik dandanes čedalje redkeje pomeni to, kar je pomenila
v času SFRJ (urednik besedilo pozorno prebere in sodeluje z
avtorjem/prevajalcem) - le redke založbe imajo še zaposlene tovrstne
urednike. (Ja, zato je dandanes v knjigah nekaterih založb toliko
napak: ker založba iz varčevalnih ukrepov najame lektorja, ki zelo
pogosto besedilo prebere enkrat samkrat (jasno, če je pa lektorska
postavka tako nizka), korekture pa opravi kar avtor/prevajalec sam.
Preizkušeno na lastni koži.)

Čudne stvari se dogajajo v dolini šentflorjanski, odkar je samostojna država.

Lep pozdrav

Tatjana Jamnik