[SlovLit] Cankarjevo

[Miran Hladnik, Siol]

> Niti na misel mi ni prišlo, da bi bila za to delo plačana.
 
Moj komentar na repliko Mojce Honzak se ne tiče le Cankarjevega 
tekmovanja, ampak forme mentis, po kateri je prepoznaven velik 
del slavistične srenje. Zaradi nje nas z lahkoto zmanipulira vsak 
državni uradnik, praktično razmišljajoča javnost pa nas debelo 
gleda. Radi bi veljali za pedagoško elito, ker pa nam družba, ki 
jo servisiramo, tega statusa ne prizna, se umikamo v donkihotsko 
pozo in iz nje prepričujemo občutljivejše dijake. Namesto da bi 
iskali soglasja z okolico (v našem primeru: namesto da bi jo 
prepričali v nujnost podpore CT), se obnašamo po zgledu 
romanesknih junakov, ki so naši adolescentni publiki tako zelo 
blizu, tj. kot plemeniti posamezniki visoko nad pritlehno družbo, 
ki na koncu sicer moralno zmagajo, toda fizično propadejo 
(v našem primeru: pedagoško izgorijo). To patetično fantazmo 
pri Slovencih krepi še kult žrtvujočega se materinstva; da, tudi 
po Cankarjevi zaslugi. Utemeljevanje dejavnosti v etiki garaštva 
in žrtvovanja za skupnost ("zaradi učencev in slovenske besede") 
nas vrača stopnico nazaj na lestvi civilizacije, oblastnikom pa nudi 
priročen alibi za ignoranco našega dela. Ker se z zastonjkarstvom 
tako radi hvalimo, ne smemo protestirati proti ravnanju birokrata, 
ki ne le da ni bil pripravljen plačati popravljanja testov in spisov, 
ampak je ukinil celo malice in knjižna darila za tekmovalce. Če 
bi delo nagradil (tako kot po tarifi poravnava stroške drugih 
projektov v nacionalnem interesu, npr. strojne ure bageristov in 
tovornjakarjev ob naravnih nesrečah), bi nam namreč odvzel tisto, 
po čemer se odlikujemo od preostalega sveta in kar nam je očitno 
najljubše: mazohistično zavest žrtvovanja za plemeniti cilj in 
napuh izvoljenih, ki se hrani iz tega. 
 
Kakor mi je simpatična vsaka dejavnost, ki ni spočeta iz misli na 
finančni blagor, pa je pri Cankarjevem tekmovanju, katerega 
obseg in pomen je primerljiv z nacionalno maturo, zanemarjanje 
materialne podlage neodgovorno in destruktivno. Matura ima za 
sabo cele službe, pri CT pa naj bi se podobnega posla šli na horuk 
("Cankarjevo tekmovanje za vsako ceno!") iz golega pedagoškega 
erotizma. Ni čudno, če na podlagi takih in podobnih fantastičnih 
pričakovanj sovražni nam sodržavljani ironično konstatirajo, da 
učitelj slovenščine ni poklicni profil, ampak prej diagnoza. Dragi 
kolegi, ne bodimo ovce in ne požvečimo vsega, kar nam vrže v 
jasli skopi gospodar, saj nam sicer res, kakor je zapisala sočutna 
roka, ni pomoči. -- miran hladnik
 
P. S. Mimogrede moram popraviti mnenje, da je Vlado Pirc 
koordiniral CT "bolj ali manj" zastonj. Organizacija CT je sodila 
med njegove službene naloge na Zavodu za šolstvo, SDS pa se mu 
je povrhu vsako leto zahvalilo v obliki avtorske pogodbe.