[SlovLit] Jovanovski -- Bratina in Skubic

[Miran Hladnik, Siol]

From: "Gašper Troha" <gasper.troha na guest.arnes.si>
Sent: Monday, June 11, 2007 6:47 PM
Subject: predavanje Alenke Jovanovski

Slovensko društvo za primerjalno književnost  www.zrc-sazu.si/sdpk vljudno vabi na predavanje
ALENKE JOVANOVSKI: Pomen igre v teoriji estetskega izkustva.
 
Igra v estetskem izkustvu igra bistveno vlogo, ki je teorija estetskega izkustva vsaj od 18. stoletja 
dalje ni prezrla. Prek igre je na ravni bralnega dejanja mogoče razložiti konstitucijo tekstnega smisla 
(Iser, Gadamer) in bralčevega samorazumevanja. Na drugi strani je igra s principom gibanja sem-ter-tja 
pogoj za moment ontološke polnosti v estetskem izkustvu (Novalis, Heidegger, Barthes, Frank). Z 
obema razsežnostma igre se teorija estetskega izkustva postavlja vzporedno teoriji subjekta. Najnovejša 
pojmovanja igre (Iser) hermenevtičnemu in ontološkemu momentu estetskega izkustva dodajata še 
moment igre, ki vzdržuje ločnico med realnim in fiktivnim. 
 
Predavanje bo v dvorani Zemljepisnega muzeja na Gosposki ulici 16 v Ljubljani.
V sredo, 13. junija 2007, ob 19. uri.

=======


From: "Vasja Bratina" <vasja.bratina na telemach.net>
Sent: Tuesday, June 12, 2007 10:44 AM
Subject: Fw: podelitev Sovretove nagrade za leto 2007

Utemeljitvi za Sovretovi nagradi 2007
 
Društvo slovenskih književnih prevajalcev podeljuje Sovretovo nagrado za leto 2007
Vasju Bratini (vasja.bratina na telemach.net) za prevod romanov Umberta Eca Foucaultovo nihalo in
Skrivnostni plamen kraljice Loane

Idealni bralec Ecovih romanov ni le eruditski poznavalec zgodovine in književnosti, filozofije, 
umetnosti in znanosti, ampak tudi posameznik z izostrenim občutkom za literarne oblike, slogovni 
izraz in kulturne kode različnih zgodovinskih obdobij. Bralsko doživetje teh besedil se seveda lahko 
uresniči tudi na pol poti do ideala, prevajalcu pa ne preostane drugega, kot da se skuša utelesiti v 
Ecovega lector in fabula. Ko si za to prizadeva, je na vsakem koraku soočen s tveganjem, da bo 
izvirnik razkril bodisi meje njegove razgledanosti bodisi pomanjkanje humorja in elegance. Vasja 
Bratina prejme Sovretovo nagrado zato, ker je preizkušnjo prestal na obeh področjih tveganja, kot 
natančen posrednik Ecovega postmodernega eruditstva in kot brezhiben stilist. Prevajalec dveh 
Ecovih romanov se je moral spoprijeti z vsebino in terminologijo zelo raznorodnih področij, npr. 
fizike 19. stoletja, srednjeveške ezoterike, astrologije, starinarstva, psihologije in nevrologije; v 
Foucaultovem nihalu je dosledno in iznajdljivo slovenil leksiko srednjeveškega okultizma, v 
Kraljici Loani opise spominskih procesov in delovanja možganov - ob tem pa je v slovenščini 
učinkovito poustvaril Ecov individualni slog in njegov igrivo ustvarjalni dialog s kulturno preteklostjo. 
Bratina se je kot prevajalec loteval zvrstno zelo raznolikih del, od leposlovnih do esejističnih in 
publicističnih, od Ecovih romanov (Baudolino, 2003) do Claudia Magrisa, Predraga Matvejevića 
in Oriane Fallaci. S prevodoma romanov Foucaultovega nihala (2006) in Kraljice Loane (2007) je 
po mnenju komisije dokazal mojstrstvo. 
 
--------- 
 
Društvo slovenskih književnih prevajalcev podeljuje Sovretovo nagrado za leto 2007
Andreju E. Skubicu za prevoda del Čitanka Gertrude Stein in James Kelman: Kako pozno, pozno je bilo
 
Andrej E. Skubic, eden najvidnejših pisateljev mlajše generacije, je tudi zelo opazen in ploden 
prevajalec. Sega zlasti po anglo-ameriških avtorjih od začetkov modernizma do sodobnosti. 
Z letnico 2006 sta izšla dva njegova prevoda: Čitanka Gertrude Stein (Litera), ki jo je opremil z 
bogatimi spremnimi zapisi, tudi o svoji lastni prevajalski (pre)izkušnji, in roman Jamesa Kelmana 
Kako pozno, pozno je bilo (Cankarjeva založba). Obe besedili sta zahtevna prevajalska oreha, 
jezikovno in stilno pa sta kolikor mogoče različni. Prvo je klasika modernizma in kar kipi od 
kljubovanja gramatikalnim zakonitostim in slogovni konvenciji. Prevajalec je presenetljive 
>nepravilnosti< tega besedila reševal z veliko domiselnostjo in jezikovno eleganco. S prevodom 
je ustvaril stilno pisano, duhovito in spretno sukano besedilo, ki učinkuje pristno modernistično 
tudi v slovenščini in tako širi jezikovno obzorje domače literature. Drugi prevod, roman škotskega 
pisatelja Kelmana, je pravo nasprotje modernizmu Steinove; je tudi bližje Skubičevemu lastnemu 
pripovedništvu. Neposrednemu, slengovskemu jeziku izvirnika, ki ponazarja neodločeno in trmasto 
vztrajanje v praznoti, je prevajalec tudi v slovenščini našel o supljivo plastične, duhovite in učinkovito 
banalne besedne, skladenjske, ritmične in stilne ustreznice. Romanu je Andrej E. Skubic primojstril - 
enakovredno izvirniku - občutja nekakšnih palimpsestnih postmodernističnih aluzij. 
Dvoje zelo različnih besedil, ki pa sta aktualni v sodobnih težnjah slovenske literature - vsako na 
svoj način širi domet sodobne slovenske jezikovne senzibilnosti, obe bogatita našo prevajalsko l
iteraturo in poglabljata bralsko izkušnjo sodobne književnosti.