[SlovLit] Vilnius ali Vilna

[Miran Hladnik, Siol]

From: "BogoRoz" <bogoroz na siol.net>
Sent: Tuesday, May 15, 2007 3:46 PM
Subject: popravk

VILNIUŠKA IZJAVA

Pravkar sem se vrnil iz litovske prestolnice in sem še vedno ganjen ob 
spominu na trud, ki ga v ekonomsko opazno težjih pogojih, kot vladajo 
pri nas, tam vlagajo v študij našega jezika. Da sem lahko s svojim s 
slovenščino omejenim programom nastopil tako daleč od doma, je zame 
veliko razkošje in sem globoko hvaležen vsem, ki so mi to omogočili - od 
Žige Rangusa, ki se je res potrudil, da je dogodek izpadel kvalitetno, 
do slovenske vlade, ki vsem svojim idejam o zmanjševanju humanistike 
napram naravoslovju še vedno skrbi za pouk slovenščine na univerzah po 
svetu. Ob tem pa želim omenit nekaj, kar sem sprva skušal zamolčat, saj 
bi lahko izpadlo kot kritika ljudi, ki jih cenim. Gre namreč za naše 
uradno in vedno bolj splošno sprejeto poimenovanje litovske prestolnice 
z njeno poljsko varianto Vilna. Ker sem nasprotnik normativnosti v 
jeziku, ne trdim, da je to narobe. Bi pa želel na tem mestu povedat, 
zakaj sam tega imena ne morem uporabljat. Zdi se mi namreč popolnoma 
enako, kot če bi pristal, da Ljubljani Nizozemci in Danci rečejo 
Laibach. Pa sem, nasprotno, vesel, če ji tudi Nemci rečejo Ljubljana. 
Razumem, da smo nekoč Slovenci za svojo samozavest potrebovali občutek, 
da smo del velike slovanske družine. A smo se pozneje od panslavističnih 
idej poslovili in se popolnoma distancirali od narodov, v objem katerih 
so nas te ideje pripeljale. Zdaj smo sicer v nekakšni skupnosti z 
nekaterimi drugimi slovanskimi narodi, a so hkrati v tej skupnosti tudi 
Litovci, ki imajo po zelo dolgem času spet lastno državo, v kateri so 
končno rešeni načrtne slovanizacije. Ker so eden tistih narodov znotraj 
EU, ki so po velikosti najbolj primerljivi z nami, mislim, da smo, če 
želimo, da drugi spoštujejo naša imena naših mest, tudi mi dolžni 
spoštovat njihova. Vam pa seveda nikakor ne branim, da ste še vedno na 
strani Poljakov oziroma naših panslovansko čutečih prednikov.

Andrej Rozman Roza