[SlovLit] Okrogla miza o slovenščini v Državnem svetu

[Miran Hladnik, Siol]

From: "Boža Krakar Vogel" <boza.krakar na guest.arnes.si>
Sent: Wednesday, May 09, 2007 10:04 PM
Subject: okrogla miza


Če se komu ljubi, pa naj prebere še moj prispevek, ki sem ga imela na okrogli mizi o slovenščini v šoli v Državnem svetu. Objavili naj bi ga v Šolsih razgledih, pa ga doslej niso.  BKV



***



17. aprila je bila v Državnem svetu RS okrogla miza o položaju slovenščine v šoli. Priredilo jo je Slavistično društvo Slovenije, spodbudile pa nekatere medijske izjave v zadnjem času, npr. članice Strokovnega sveta za splošno izobraževanje Angelce Likovič na TV Slovenija ali direktorja direktorata za srednje šole Janeza Mežana (Gostujoče pero v Delu), ki so dale sklepati, da želijo novi reformatorji spet krčiti ure slovenščine na račun drugih pedagoških pretenzij. Izkušnje kažejo, da vsaka šolska reforma hrepeni po tovrstnih posegih v predmetnik. Najbolj se je v zadnjem času to posrečilo prenovljenemu  programu za 3-letne poklicne šole iz 2003, ki je v primerjavi z učnim načrtom kurikularne prenove iz l. 1998 zmanjšal število ur slovenščine s 315 na 213. Slavistično društvo Slovenije na tako razumevanje slovenščine v šoli ne more več pristajati, za kar skušamo v tem prispevku nanizati nekaj razlogov, ki so bili podani tudi na posvetu. 

 

Slovenščina kot šolski predmet, ki analogno drugim državam in po naši tradiciji vključuje materni/prvi jezik in književnost, je  predmet, pri katerem obravnava njegovih matičnih vsebin sproža poleg prek predmetnega znanja v naslovnikih tudi številne čezpredmetne učinke  na osebnostno in družbeno eksistenco posameznika.

 

Učenje maternega jezika in književnosti spodbuja  delovanje leve (logične, analitične, jezikovne) in desne (predstavne, domišljijske, ustvarjalne) možganske polovice. Pomen razvijanja jezikovnih zmožnosti poudarjajo številni znanstveniki, od Vigotskega do Chomskega in slovenskih - npr. B. Marentič Požarnik ali O. Kunst Gnamuš, ki je tudi empirično ugotavljala povezanost jezikovnih zmožnosti s splošno zmožnostjo abstraktnega mišljenja. Učenje maternega/prvega jezika je v tem smislu izhodišče za učenje drugih jezikov, matematike, splošne pismenosti in skratka za razvijanje vseh posameznikovih kompetenc. 

 

Prav tako pomembno je po mnenju strokovnjakov tudi drugo področje - književnost. Znanstveniki poudarjajo, da književnost izpolnjuje številne družbene in individualne potrebe, da je polje kritike in dialoga, kadar zatajijo drugi sistemi - demokratična družba ali družina. Ima zmožnost oblikovanja, ohranjanja in spreminjanja družbenih odnosov, kot to poudarjeno velja do osamosvojitve in bo veljalo še naprej za slovensko književnost ( pisatelj Boris Pahor je npr. tudi danes opazen glasnik manjšin). Nemški teoretik S. Schmidt zato pravi: "Funkcije sistema književnost so istočasno na kognitivno-refleksivnem, moralno-socialnem in hedonistično-emocionalnem področju delovanja in izkušenj."  Zaradi vsega tega je obravnavanje književnosti pri slovenščini mnogociljno in ima pomembne vzgojne učinke, saj se razvijanje bralne zmožnosti povezuje s presojo vrednostnih sporočil. 

 

 Nenazadnje ne gre prezreti tudi pomena materinščine pri oblikovanju nacionalne identitete. Kot pravi britanski sociolingvist M. Byram: "Najvažnejše je, da se otroci učijo t. i. nacionalni jezik, kot sredstvo komunikacije in, kar je enako važno, kot simbol nacionalne identitete." Da predmet slovenščina to vlogo opravlja, potrjuje nedavna empirična raziskava med devetošolci, ki jo je opravila dr. Petra Kodre. 46% učencev je slovenščino  kot predmet, ki ozavešča nacinalno identiteto, postavilo na prvo mesto. Predmet družba in etika je vpliven z  22%,  zemljepis s 17% in zgodovina z 11%, in, zanimivo, noben predmet več.

 

Vseh teh pomenov materinščine se zavedajo tudi drugod. Zato so Finci v uvodnem delu  učnega načrta zapisali, da je "materni jezik in književnost ključni praktični, teoretični, kulturni in umetniški predmet ..., ki zagotavlja podlage za vsakršno učenje jezikov in kulture." Podobno kot zapisujemo mi ... Le da so Finci predmetu na osnovni ravni namenili 6 tedenskih ur, mi pa?

 

Za vse naštete naloge pa je potrebno, da se pouk dogaja procesno, spiralno, skozi ves razvoj posameznika, pa da se vsebine in dejavnosti "dozirajo" postopoma, v obvladljivih količinah, tako da lahko deluje pozitivni transfer. Preskoki, opuščanja  itd. sicer dopuščajo obdelati snov, posebno če se ta pod raznimi >močnimi< argumenti do nerazpoznavnosti zmanjšuje, vendar imajo dolgoročne posledice - vodijo v pojave, ki jih zaznavamo povsod - nastopaško govoričenje, nerazumevanje sporočil med vrsticami, neposlušanje sogovornika, pristajanje na cenena umetniška in propagandna sporočila, zamenjevanje oz. enačenje besedil višje in nižje kakovosti, brezbrižnost do lastne identitete. Če se pouk dogaja kampanjsko, v neustreznem razmerju med razvejanimi cilji, časom in resda obsežnimi vsebinami in dejavnostmi (gre za dve področji, ki morata v trajnem spominu ustvariti veliko sidrišč, če naj ima posameznik dovolj orodja za oblikovanje kompetenc), nujno ostajajo na površini samo kratkoročno dosegljivi cilji in najbolj neposredno ulovljive vsebine, naslovnik pa je brez možnosti,  procesno spoznavati, kakšne so trajne pridobitve materinščine in se spominja samo kratkoročnih neprijetnosti, hitenja, materialnih vsebin (učiti se sestavo besedil, skladnjo, pravopis, analizirati literarne tekste je s stališča situacijskih interesov lahko mučno, če ni časa te dejavnosti pripeljati do zmožnosti in razvoja stališč).

 

Vse to nalaga veliko odgovornosti in pazljivo ravnanje, ne le učiteljev slovenščine, ampak predvsem tistih, ki z vsakokratnim urejanjem šolskega polja te vloge materinščine bolj ali manj ustrezno razumejo in vrednotijo.

 

To pa se dogaja bolj izjemoma kot praviloma. Sama se spomnim dveh takih dogajanj - Slovenščina v javnosti l. 1978,  in projekta Prenova slovenščine, ki se je zgodil pod pokroviteljstvom ministra l. 1995 in je na njem temeljila kurikularna prenova učnih načrtov. Prav ta posluh je omogočil temeljite spremembe slovenščine na bolje. Naj naštejem nekaj pozitivnih pridobitev:

 

- povečanje ali ohranitev števila ur v predmetniku,

- premik od ekskluzivnega poučevanja jezikovnega sistema k rabi in besedilu,

- dejavno branje literature in postopno "udomačevanje" njenih >sedmerih tujosti<, 

- načini preverjanja, ki v mejah izvedljivega sovpadajo s temeljnimi cilji pouka.

 

Zdaj spet kaže, da so bile to epizode kratkega veka. Priča smo zmanjševanju ur, najbolj pri kulturno najbolj ranljivi populaciji v poklicnih šolah (res je to storila že "prejšnja oblast", a ta ne kaže tendence, popraviti to stanje) - ali so res ti mladi ljudje zanimivi zgolj kot proizvajalci in kupci, nas je pri dvomilijonski populaciji  dovolj, da je 30% pustimo brez razumevanja jezikovno kulturne idenitetete?

 

Ali torej slovenščini v Sloveniji res ni bilo nikoli bolje, kot zdaj? Ali ravnamo sami z njo najbolje? Jo želimo ljubiti iracionalno, na ravni turbo folka, resničnostnih šovov in propagandnih sporoči, ali pa zavestno, kot področje našega kakovostnega evropskega bivanja, ki ga živimo v svojih posebnostih in prek svoje kulture? Želeti bi bilo, da bi si ta vprašanja zastavljali v odločujočih komisijah in odborih, ko ji režejo prostor in čas, lahkotno z miselnostjo pedagoške uravnilovke zamenjujejo njene cilje in učinke s cilji tehničnih in podjetnostnih vsebin. In dobro bi bilo, da bi pri takem početju imeli ob sebi še kakega slovenista, ki je vpet v aktualne tokove in premisleke o teoriji in praksi tega predmeta. 



Boža Krakar Vogel