[SlovLit] Cvetka, maturitetna

[Miran Hladnik, Siol]

Od: Nataša Tušek Kuštrin [natasa.tusek na guest.arnes.si]
Poslano: 18. september 2006 8:16
Za: Miran Hladnik
Zadeva: besedilo_manja

Pazljivo sem prebrala pripombe k maturi Igorja Saksida. Upam, da bo sprožil 
še kakšen odziv med praktiki. Moje razmišljanje in pripombe je spodbudil s 
kritiko "enoravninskosti" pri ocenjevanju slovenščine. Soglašam z njim, da 
pri uravnilovki izgubljajo tako najboljši kot slabši dijaki, le da bi 
dodala: ne, izgubljajo/-mo vsi, ker je   pouk slovenščine zaradi tega 
slabši. Kako naj argumentiram takšno trditev?



Zaradi enoravninskoti smo se premalo posvečali diferenciaciji pouka --  
notranji in zunanji pri obravnavi snovi in ocenjevanju. Pri pouku tujih 
jezikov npr. sodelujejo rojeni govorci, ki izboljšujejo dijakov govorjeni 
jezik in popravljajo njegove pisne izdelke. Z dijaki delajo na zunaj 
diferencirano po različnih ravninah, pri pouku pa so skupine bolj homogene 
in zato omogočajo kvalitetnejše delo.  Različni predmeti, kot so zgodovina, 
sociogija idr., imajo za maturo seminarske naloge in temu namenjene šolske 
ure za njihovo pripravo, kar omogoča kvalitetnejše delo s posameznimi 
dijaki.



Veliko več pozornosti kot diferenciaciji smo pri slovenščini posvetili 
iskanju meril za objektivno ocenjevanje in literaturo spravili v maturino 
Prokrustovo posteljo. Namesto da bi razvijali dijakovo (tudi) osebno 
recepcijo literarnega dela in ga spodbujali, da jo samostojno (in tudi 
izvirno) izrazi, ga učimo, kako razumeti navodila, jih upoštevati in se 
eksplicitno izraziti, da bo dobil točke. Ocenjevalci smo se jih morali 
naučiti poiskati.  Ali so točke res tako pomembne?

Igor Saksida je napisal: "V vseh teh letih nisem slišal niti enega 
prepričljivega argumenta za enoravninskost".  Razumljivo da ne, saj pri 
enoravninskem in objektivnem ocenjevanju  slovenščine ne gre  za strokovno 
utemeljevanje,  temveč  takojšnjo podreditev pragmatičnim okoliščinam. 
Matura je državi omogočila omejevanje vpisa na univerzo in to, da že vsa 
leta plačujejo  šolnino navidezno izredni študenti, zato mora ocenjevanje 
(tudi pri slovenščini) dobiti videz enakosti, objektivnosti in s tem 
legitimnosti.



Menim, da smo veliko časa, sredstev in moči porabili na  nepravi poti. 
Možnosti za izboljšanje vidim v iskanju diferenciacije pouka in drugačnih 
možnosti za ocenjevanje. Spominjam pa se, da smo praktiki že l. 1993/94, tj. 
pred  prvo poskusno maturo, imeli pomisleke proti enoravninskosti in 
takšnemu ocenjevanju.  V tem trenutku bi morali uporabiti učenje na napakah. 
Ali smo za kaj takega dovolj samozavestni? --- Marija Mercina