[SlovLit] Beseda na pogrebu prof. dr. Brede Pogorelec, 25. 7. 2006

[Miran Hladnik, Siol]

Krhka sta telo in misel. Združuje ju vera v smisel. V sončnih življenjskih 
dneh se človeku zazdi, da je čas le privid, da je dogovorna mera za 
razporejanje dejavnosti, kvečjemu še slovnični pojav - in da je sobivanje 
telesa in misli nerazdružljivo. Le zazdi se tako človeku: ko vidi telo, ki 
ga zapušča misel, ali vidi misel v odpovedujočem telesu, se zave, da je 
njuna srečna povezanost v smislu le dragocen, malo daljši trenutek. Oprime 
se rešilne bilke: telo lahko preživi telo v drugem telesu; misel lahko 
preživi lastno telo v smislu besed, besedil, sporočil in dejanj, ki 
ostanejo.

      Profesorice Brede Pogorelec, zaslužne profesorice Univerze v 
Ljubljani, ni več med nami. Težko se bo navaditi na to, da se z njo ne bomo 
mogli nikoli več pogovarjati in skupaj iskati smisla znanosti, stroki, 
spoznavanju, bivanju. Glede tega nas je razvadila. Še tako dolge pogovore je 
ponavadi končala z besedami se bomo še pogovarjali. Rada je imela besedo, 
rada je pripovedovala, rada je tkala svojo misel. Kdor ni želel samo nemo 
poslušati, se je moral v pogovoru z njo priboriti do besede, kar se je dalo 
le z dobrim podatkom, z izvirno interpretacijo, z bistrim opažanjem, z 
utemeljenim mnenjem.

      Tudi profesorica v življenju ni kar tako prišla do besede in njena 
beseda kar tako do javne veljave. Že zgodaj se je zavédla svojih nalog, 
napotila se je po svoji poti, zavedala pa se je - ne brez bridkósti - tudi 
tega, da s svojim odločnim mnenjem, bivanjem in delovanjem ustvarja v okolju 
vtis posebnosti in drugačnosti. Nikoli ni bila nekdo drug, zmeraj je bila 
samo ona. Njene dragocene zamisli, izvirni načrti, daljnosežni programi so 
nenehno naletévali na čeri nezaupanja. Šele mlajša generacija ji je zmogla 
nekoliko bolj zaupati in verjeti - saj smo imeli pred seboj težko priborjene 
dragocene sadove profesoričinega znanstvenega, strokovnega, pedagoškega in 
organizacijskega dela. Pa še nam se je marsikateri profesoričin načrt zdel 
neizvedljiv, neuresničljiv, nedosegljiv - kako sladko smo se največkrat 
motili.

     Delo prof. Brede Pogorelec ni bilo nikoli namenjeno samo sebi, nikoli 
ni bilo končni cilj - in nikakor ni pomenilo vsega njenega življenja. Bilo 
pa je posvečeno življenju. Življenju slovenskega jezika (v zamejstvu še s 
posebno skrbjo), življenju ljubljenih besednih umetnin, življenju 
slovenskega naroda, življenju izostrenih spoznanj. Nenehno se je spraševala, 
kaj mora vsak znanstvenik, še posebej slovenist, sporočati družbi in kako. 
Zakaj mora to početi, ji je bilo jasno od samega začetka: zato, da se lahko 
družba v svoji kontinuiteti razume in se osmišlja; da se lahko spreminja na 
bolje in prenavlja notranja razmerja; da lahko dosega duhovno, kulturno 
blaginjo, brez katere nobena družba in noben narod nista vredna svojega 
imena. Ker je profesorica odgovor na to vprašanje ves čas imela, ji ni bilo 
treba v življenju nikoli menjavati barv.

      Profesoričino večno vznemirjenje - bila je nenavadno radovedna, 
pregovorno impulzivna, zelo čustvena, izjemno pozorna - se je izteklo v 
pomirjenje. Pogovarjati se torej ne bomo mogli več - ostajata nam neizčrpen 
smisel in sporočilo njenih natisnjenih, izrečenih, celo pomenljivo 
zamolčanih besed. In ostajamo hvaležna družba tistih, ki bi bili brez 
profesorice Brede Pogorelec drugačni, veliko siromašnejši. --- Marko Stabej