[SlovLit] Smolnikar

[Miran Hladnik]

Včeraj dopoldne se je v 2. nadstropju na hodniku FF odvijala zanimiva
debata na Slovlitovo temo Smolnikar (slučajni udeleženci Bjelčevič,
Juvan, Zupan Sosič) in me spodbudila, da posežem vanjo. Nagibam se bolj
k Aleševemu stališču, ki ni povprek navijaško "za naše", ampak izhaja iz
ugotovitve, da je problem pisateljskih sodnih procesov kompleksen. Samo
na prvi pogled se nam namreč zdi, da v spopadu med pisatelji in
intelektualno vsestransko inferiornimi nasprotniki ne bi smelo biti
dileme, češ saj se menda ne bomo postavljali na stran pregovorno zabitih
policajev in pritlehne vaške oziroma malomeščanske mentalitete, ampak se
bomo zavzeli za naše, to je pametne, kreativne, nekonformne, kritične
... kolege pisatelje. 

Inštitucija strokovne ekspertize naj bi dodatno utemeljila bizarnost
sodnih primerov. Do njih naj bi prišlo zato, ker ljudstvo (s sodniki
vred) ne zna prav brati literature, to je ne razlikuje med fikcijo in
dejanskostjo in romane bere kot poročilo o dejanskem. Sklepanje ima tri
šibke točke:

1. Večinska recepcija literature (k njej sodijo tudi tožniki) je res v
veliki meri take narave, vendar brez nje ne bi bilo literarnega trga in
jo je zato zelo nerodno označevati kot "napačno" ali "neprimerno".
Večinski bralec še posebej rad posega po tistih romanih, v katerih najde
informacije o ljudeh, krajih, dogodkih, ki jih pozna. 

2. Akoravno se na načelni ravni literarni eksperti do take recepcije
radi vzvišeno distanciramo, jo pravzaprav tudi sami prakticiramo in
spodbujamo, pomislimo samo na opombe v zbranih delih slovenskih
klasikov, ki se izčrpavajo v iskanju dejanskih modelov za literarne
osebe. Eno najbolj avtentičnih vprašanj v seminarski debati o
predstavljeni knjigi je, kaj od opisanega je bilo avtobiografsko
doživljeno. Avtorji tovrstne zveze neradi razkrivajo, vendar imajo s
prenosom dejanskega v fikcijo nedvomno veselje. Janko Kersnik piše npr.
svoji pisemski ljubici Marici Nadlišek, poznejši materi danes slavnega
Vladimirja Bartola: "Takov, prav takov sem kakor dr. Hrast početkom II.
poglavja v 'Cyclamenu'." Literarna veda pozna temu ustrezne termine
avtorjev alter ego, roman s ključem itd. oziroma fraze, kako je avtor v
tem in tem delu "obračunal" s svojimi nasprotniki, recimo Tavčar z
Mahničem v romanu 4000. V sodobni literaturi je del, ki jih jemljemo v
roke prav zaradi interesa do dejanske predloge za junake, preveč za
naštevanje. Nazadnje sem si iz firbca, kaj ima o sodobni literarni sceni
sporočiti Jurij Hudolin, sposodil njegov roman Objestnost, pripravila pa
me je k temu kritika, ki je namigovala na tovrstno opravljivo obetavnost
knjige. Pogosto se zgodi, da je opravljivost tudi edina zanimiva
razsežnost knjižne novitete.

3. Že nekaj časa ni več mogoče prepričljivo razlikovati med leposlovjem
in neleposlovjem na osnovi razlikovanja med fikcijo in faktom. Romani se
ne dogajajo več na lepo preglednem polju izmišljenega, tako kot v dobrih
starih časih, ampak svoj učinek in smisel sidrajo v dvoumnem prostoru na
meji med fikcijo in faktom. Bralca skušajo držati v negotovosti glede
statusa predstavljenega sveta: ali je izmišljen ali je resničen?
Nekateri pisatelji, npr. Branko Gradišnik, se fikciji (občasno) celo
odpovedujejo.

Odločitev za tožbo proti romanopiscu zaradi žalitve ugleda skratka ni
nekaj, kar bi bilo a priori vredno zgolj zgražanja in radikalne ter
ironične diskvalifikacije, ampak je boleča posledica spremenjenih
razmerij moči v literarnem sistemu. Obnašata se drugače oba, avtor in
bralec. Avtor se ne trudi več toliko s kamuflažo modelov, ki si jih je
sposodil iz življenja, in se ne varuje več z uvodno izjavo o zgolj
slučajni podobnosti zgodbe z dejanskimi dogodki in osebami, bralec, ki
se prepozna v kakšni karikirani ali ironizirani osebi v romanu, pa ni
več pripravljen tiho pogoltniti jeze in se ukloniti pisateljevi
avtoriteti, ampak predrzno preko sodišča zahteva varovanje svojih
osebnih pravic, saj naj bi bili v demokraciji glede tega vsi
enakopravni, bogati in revni, pametni in zabiti, konformni in kritični.
Do zdaj so sceno obvladovali pisatelji, ki so s svojo intelektualno in
moralno avtoriteto, sploh ne nazadnje pa tudi s sposobnostjo mojstrskega
izražanja narekovali pravila interpretacije. Obsodbe pisateljev s
hkratnim ignoriranjem servisa, ki ga pisateljem nudi "stroka", so
indikator dejstva, da imajo po novem škarje in platno v rokah druge
interesne skupine, ki si lastijo večjo avtoriteto kot pisatelji.

V slovenskih dveh sodnih primerih je specifično še to, da so bili
predmet literarne karikature in so tožniki t. i. mali ljudje. Kar se je
v podobni nezavidljivi "fiktivni" poziciji znašlo znanih osebnosti, so
se potuhnile, zavedajoč se, da bi vsako razburjanje, ne glede na izid
morebitne tožbe, njihov zli sloves le še okrepilo (zledov iz
rahločutnosti do kolegov nočem navajati). Mali ljudje reagirajo drugače.
Izgubiti ne morejo dosti, čeprav se zna pri tako literarno zaznamovani
naciji, kot smo Slovenci, zgoditi, da se pred vrati tožnikove hiše
lepega dne pojavi razred dijakov ali študentov z željo v živo si
ogledati ta zanimivi predmet pisateljevega interesa. Ker je njihovo
življenje veliko bolj vpeto v lokalno skupnost, ki vse počne s skrbjo,
kaj bodo na to rekli sosedje, so zaradi literarnega smešenja kljub
omejenemu krogu znancev in prijateljev najbrž res lahko bolj prizadeti
kot vsega hudega navajene javne osebnosti, zato dopuščam, da pri tožbah
ne gre nujno za golo željo po veliki odškodnini. Pri intelektualnih
bralcih vendarle lahko domnevamo, da vsega v literarnem delu ne
preberejo kot čiste resnice, pri ljudstvu pa je tako pričakovanje
absolutno prezahtevno. Je realno upati, da si bo karikirani rekel nekako
takole: "Res me grdo in krivično žali, ampak napisano je pa tako dobro,
da ne morem biti nič hud?"

Vprašanje je, kaj bi stalo pisatelja oziroma kaj bi škodovalo
umetniškemu sporočilu, če bi lastnosti predstavljenih oseb pomešal, jim
spremenil ime ali prebivališče, da njihovi opisi ne bi preočitno
namigovali na realne ljudi? Če tega ni pripravljen storiti, pomeni, da
svoje delo namenja prav njim in želi, da bi se v delu nedvoumno
prepoznali. Pisatelj se mora zelo jasno zavedati, da knjige, če ne bo
napisana tako, da se vnjej lokalni bralec prepozna, ta sploh ne bo vzel
v roke. Ker vobče ne bere. Pisatelj s tem naravnost izzove nebralca in
ga primora k branju. To je sicer zaslužno prosvetno dejanje, ki pa mora
računati s podobno nevarnimi posledicami kot tisti obiskovalec
živalskega vrta, ki pleza čez ograjo k opicam in se jim pači, dokler jih
ne spravi ob živce. V šoli smo se učili, da je pisateljevo poslanstvo
družbi nastavljati kritično zrcalo. To naj bi pisatelji vendarle počeli
tako, da se dvignejo nad konkretne posameznosti in bičajo obče napake.
Pa se res? Je res nemogoče, da bi se pisatelj v romanu lotil svojih
nasprotnikov iz golih osebnih nagibov? In če je mogoče, ali je to res
treba tolerirati? Imajo pisatelji res vedno prav?

Današnja debata na hodniku je na tej točki postala hudo radikalna in se
je izvršičila v vprašanje, ali naj se v imenu opisane plemenite kritične
vloge literature zavzemamo za to, da pisatelji nekako tako kot državni
poslanci pridobe imuniteto. Ali naj imajo pisatelji privilegij
nekaznovano smešiti to, kar jim upravičeno hodi na živce, tudi če se pri
tem ne povzpnejo na raven univerzalnega ter si očitno in objestno dajejo
duška na račun svojih bližnjih? Je to davek, ki ga je treba plačati, da
literatura sploh obstane, ali je to zloraba avtoritete, ki si jo je
literatura pridobila v preteklosti? V nekem ameriškem filmu, ki sem ga
pred meseci gledal po televiziji, je ljubica brez sence dvoma v
pravilnost svoje odločitve zapustila ljubimca dramatika (ali pa je bil
mogoče scenarist, sem že pozabil), ko je ugotovila, kako zlorablja njuno
razmerje in njune intimne pogovore sproti in dobesedno vpleta v svojo
novo dramo. Naši odgovori gredo tu vsaksebi. Sam sem proti privilegijem
enih na račun drugih. 

Zavedam se nevarnosti, ki jih prinaša tako "izdajalsko" in
samodestruktivno stališče. Če se sprijaznimo z za zdaj uveljavljeno
pravno logiko, utegnemo spodbuditi
1. "osebno rahločutnost" literarnih modelov in porast ter stopnjevanje
tožb zaradi "žalitve ugleda",
2. hermetizacijo literature,
3. širjenje občutljivosti z ravni osebnega na raven kolektivnega po
kriteriju spola, nacije, nazorov, stanu, barve las (ali imajo blondinke
pravico upreti se seksističnim vicem na svoj račun?) ... 

Kljub tem nevarnostim sem proti generalnemu navijanju za literarni prav
nasproti civilnemu prav. S takim odnosom in z ironiziranjem nasprotnika
pristanemo na istem nivoju s tožniki, ki niso niti zmožni niti željni
preseči sveta osebnih ali stanovskih koristi. --- miran