Strategija Univerze v Ljubljani in učni jezik

[Miran Hladnik, Siol]

Od: "Monika Kalin Golob" <monika.kalin-golob na fdv.uni-lj.si>
Za: "Miran Hladnik, Siol" <miran.hladnik na guest.arnes.si>
Poslano: 15. junij 2006 18:20
Zadeva: Re: Strategija UL in učni jezik

Strategija univerze ter slovenščina kot znanstveni in učni jezik

V zadnjih letih je Slovenija sprejela kar nekaj zavezujočih dokumentov, ki 
na prvi pogled nimajo nikakršne povezave z vprašanjem univerzitetnega učnega 
jezika v R Sloveniji. V resnici pa prinašajo -- posredno ali neposredno --  
možnost, da bo slovenščina brez poglobljene in načrtovane jezikovne politike 
izgubila status ustavno in zakonsko zagotovljenega učnega jezika in s tem 
izgubila pomembno funkcijsko področje: jezik znanosti. Tako na primer 
Bolonjska deklaracija na več mestih kot enega glavnih ciljev (cilj 3) navaja 
večjo mobilnost študentov in profesorjev, vladni Okvir gospodarskih in 
socialnih reform za povečanje blaginje v Sloveniji pa v ukrepu 28 to 
nadgrajuje na več mestih:

--  Zagotoviti mednarodno izmenjavo (mobilnost) učiteljev, dijakov in 
študentov, vključno s pospeševanjem mednarodnega sodelovanja in izmenjav, 
denimo z nacionalnimi in EU programi mednarodne mobilnosti posameznikov in 
skupin. Vzpostavitev učinkovitega sistema vseživljenjskega kariernega 
svetovanja (lifelong guidance).
--  V izobraževalne univerzitetne programe za učitelje uvesti kot obvezni 
predmet en tuji jezik, ki se govori na območju Evropske unije.
--  Odpraviti omejitve za rabo angleščine pri prenašanju sodobnih znanj, 
delu tujih učiteljev in oblikovanju mednarodnih izobraževalnih programov, 
hkrati pa spodbujati prevajanje temeljnih del vseh znanstvenih področij v 
slovenski jezik.

Na podlagi obeh dokumentov se zdi samoumevno, da Univerza v Ljubljani v 
svojem osnutku Strategije kot enega pomembnih ciljev navaja povečevanje 
vpisa tujih študentov (vsaj 10 %) in v okviru profesorske izmenjave cilj, da 
bi vsaj 10 % programov izvajali tuji predavatelji.

Vsem tem dokumentom je skupno, da nikjer ne odpirajo, kaj šele rešujejo 
vprašanja izvedbe programov za tujce, reformni predlog celo 
izrecno >odpravlja omejitve za rabo angleščine<, de facto torej odpravlja 
slovenščino; Univerza v Ljubljani pa v popravku osnutka Strategije 
pristavlja, da bo tuje študente vključila v tečaj slovenščine. A ne 
prevajanje v slovenščino, ki ga omenja reformni okvir, ne vključevanje 
študentov v tečaje slovenščine samo po sebi ni dovolj. Razmislek o položaju 
slovenščine kot znanstvenega in učnega jezika je v tem trenutku nujen, celo 
usoden. Če jezikovno vprašanje prepustimo toku dogodkov, bomo soodgovorni za 
izbris v marsičem najpomembnejšega funkcijskega področja delovanja 
slovenskega knjižnega jezika.

Jezikovnokulturne in družbene razmere v naši državi so take, da vsako 
razpravljanje o položaju slovenščine odpre dva skrajna -- in enako 
neplodna -- odziva: pokroviteljskega, ki apriorno zagovarja popolno zaščito 
in zaprtost slovenščine, in anarhističnega, popolnoma odprtega, ki se 
predvsem pri razpravah o slovenščini v znanosti in na univerzi kaže v dvomu 
o smiselnosti njenega obstoja oz. celo verjetju, da je edini jezik znanosti 
angleščina.

Tale razmislek ne želi biti del te ali one skrajnosti. Opozoriti želi:
--  da je ustavna pravica vsakega slovenskega študenta, da posluša 
predavanja in opravlja študijske obveznosti v slovenskem jeziku;
--  da je Univerza v Ljubljani dolžna razvijati slovenski znanstveni in 
strokovni jezik, saj jo k temu zavezujejo okoliščine njenega nastanka in 
njeno poslanstvo, seveda tudi Zakon o visokem šolstvu;
--  da nas bolonjska prenova sili k resnim ukrepom, ki bodo izključili 
kakršnokoli možnost, da tuj jezik postane prevladujoči učni jezik slovenske 
univerze.

Zavedajoč se pomembnosti pretoka študentov in učnega osebja, tak razmislek 
ne izključuje programov v tujem jeziku. UL mora v okviru izvrševanja svoje 
strategije resno razmisliti o smiselnem načinu vključevanja tujih študentov, 
kar je po našem mnenju zares možno edinole s kakovostnimi vzporedni 
programi, katerih predmete bi lahko izbirali tudi domači študenti. Univerza 
bi morala znotraj vsake članice ponuditi in financirati vsaj en tak program, 
ki bi bil del verificiranih programov, torej izbor najprimernejših 
predmetov, zanimivih za tujce. Tako bi se izognili nenaravni situaciji, da 
slovenski študenti zaradi enega, dveh ali petih tujcev v predavalnici 
poslušajo predmet v angleščini, čeprav je to celo proti Zakonu o visokem 
šolstvu, ki je glede jezika zelo nenatančen. Statut UL ga le povzema in ne 
rešuje vprašanja, kaj pomeni >večje število tujih študentov<. Kakovostni 
tuji programi (denimo vsaka članica enega v okviru UL) pa bi gotovo pomenili 
konkurenčno prednost ljubljanske univerze.

Ob tej najbolj sistemski možnosti se lahko na univerzah uveljavijo tudi 
druge praktične jezikovne in sporazumevalne rešitve pri morebitnem 
vključevanju tujih študentov v druge predmete, ki se sicer poučujejo v 
slovenščini; npr. dejansko bogatejše sofinanciranje učinkovitega učenja 
slovenščine tujih študentov (zdaj je sredstev zelo zelo malo kljub zakonski 
in drugi deklarativni podpori), rešitve z izročki predavanj in 
konzultacijami v tujih jezikih ter s predavanji in frontalnim delom v 
slovenščini (pri čemer bi morali izročke in konzultacije dodatno plačati), 
pa spodbujanje študentske solidarnosti in tutorstva oziroma partnerskega 
odnosa med domačimi in gostujočimi študenti ipd.

Pri vprašanju o jeziku ne moremo mimo odprtega vprašanja jezikovne zmožnosti 
univerzitetnih učiteljev in učiteljic. Že zmožnost v slovenščini je spričo 
pomanjkanja slovenščine kot strokovnega predmeta na slovenskih univerzah pri 
marsikaterem visokošolskem učitelju pomanjkljiva in mu onemogoča učinkovito 
delo. Koliko učiteljev pa ima res dovolj visoko predavateljsko zmožnost v 
angleščini ali drugem tujem jeziku? Za večino se lahko upravičeno vprašamo, 
ali so res sposobni znanstveno in pedagoško ubesedovati zahtevno vsebino v 
tujem jeziku. Točki vladnega reformnega okvira, ki govori o obveznem 
evropskem tujem jeziku v izobraževalnih univerzitetnih programih za 
učitelje, lahko sicer pritrdimo, vendar bi ob tem pričakovali, da glede na 
zaveze in obveze v slovenski ustavi, zakonih, deklaracijah in statutih 
prostor v programih dobi tudi slovenščina kot strokovni in znanstveni jezik.

Koliko sta država in Univerza pripravljeni vložiti v reševanje teh vprašanj 
in ali se v resnici sploh zavedata njihovega pomena? Samoumevnost ideje 
o >mobilnosti< študentov in profesorjev novega visokošolskega obzorja  kaže, 
da se o jeziku slovenske univerze in znanosti ne želi izreči nihče. Ker je 
nevarno. Načelno stališče o tem je v analitičnem prispevku podala prof. dr. 
Ada Vidovič Muha v Delu (Književni listi, 25. 1. 2006, str. 12: Slovenska 
univerza in znanstvena razprava v slovenščini), in ker sumimo, da opozorilo 
na perečo problematiko ni vstopilo v zavest odločujočih posameznikov, moramo 
nanj ponovno opozoriti. Ni politika in ni vodstva univerze, ki bi bili 
pripravljeni izreči tisto, kar je v vseh omenjenih dokumentih vsebovano: 
politika in vodstvo Univerze v Ljubljani se odrekata slovenščini v visokem 
šolstvu in znanosti. A tega ne bosta storila izrecno, ker ni popularno, ker 
ni korektno, temveč postopoma in kar mimogrede. Proti temu izrekamo svoje 
nasprotovanje.

Ljubljanska univerza je nastala tudi zato, da bi dokazala enakopravnost in 
odličnost slovenskega jezika ter njegovo sposobnost, da lahko deluje in 
izpolnjuje svojo polnofunkcijskost na najbolj zahtevnem področju človekovega 
delovanja in mišljenja -- v znanosti.  Zaradi želje po izrazitejši 
mednarodni razsežnosti in večji kvaliteti, kaj šele zaradi tržne logike se 
ta ista univerza (skupaj s slovensko državo) ne sme odreči slovenščini. 
Odreči pa se ji je tudi ni treba: vzporedni programi so dobra možnost za 
reševanje >mobilnosti< in upoštevanje ustavne pravice do  rabe slovenskega 
jezika na vseh stopnjah izobraževanja.

Sestavila: Monika Kalin Golob (FDV) in Marko Stabej (FF)

Podpisniki:

Katedra za novinarstvo, Fakulteta za družbene vede
Oddelek za slovenistiko, Filozofska fakulteta
Oddelek za slavistiko, Filozofska fakulteta