[SlovLit] Smolnikar

[Miran Hladnik, Siol]

Od: "Aleksander Bjelcevic" <aleksander.bjelcevic na guest.arnes.si>
Za: "Miran Hladnik, Siol" <miran.hladnik na guest.arnes.si>
Poslano: 9. junij 2006 22:44
Zadeva: Re: Indiskretno vprašanje

Kazen se mi zdi nora; glede krivde pa je stvar bolj zapletena.
V romanu je nedvomno opisana domžalska družina, ki je pisateljico tožila:
osebe oz. mnoga imena, njihove lastnosti in dogodki so resnični. Posamični
dogodki pa so izmišljeni. (Tako kot v romanih o Prešernu ali nedavni
nadaljevanki o Prešernu.)

Iz tega sledita dve vprašanji:

1) Ali so opisane osebe zaradi nespodobnih domišljijskih vložkov lahko
užaljene? Recimo, da roman opisuje mene: ali me delo, ki je delna fikcija,
lahko užali? Reagiram lahko na dva načina: a) ne, saj je žaljivi del
izmišljen; b) da, saj le jaz in romanopisec veva, kaj je izmišljeno; saj
večina bralcev fikcijo jemlje zares; saj se mi ljudje režijo, tudi če ni
res (spomnimo se šolskih zafrkancij!)

Kakorkoli: opisana oseba ima pravico biti užaljena. Nobena literarna teorija
tega ne more spremeniti. Pa tudi noče; kar spomnimo se pripomb na
nadaljevanko o Prešernu: kljub fikciji so literati protestirali, da Prešeren
že ni bil tak. Torej je stroka fikcijo jemala zares; pri Smolnikarjevi pa si
je premislila.

2) Kaj naj stori sodnik, ko se užaljenec pritoži? Na tehtnico mora postaviti
dvoje: žalitev in posmehe okolice na eno stran, na drugo pa koristi te
povesti. Koristi so, da nekaj sto bralcev po službi v fotelju z užitkom
prebira to zares odlično povest. Sodnik se odloča, ali estetski užitek
stotinje bralcev odtehta posmeh, ki ga doživlja cela družina.

Za konec: ni strahu, da bodo tožbe zelo narastle (tožbe bodo, ampak redke).
Romanopisci namreč redko točno opisujejo živeče ljudi; če že, si raje
izberejo javne, znane osebe z njihovimi javnimi grehi; ponavadi opis tudi
tako spremenijo, da občutek izmišljenosti prevlada. Če želi literatura
ohraniti status medija, kjer se smejo povedati pomembne moralne in politične
resnice, mora ta privilegij čim redkeje zlorabljati. Torej je odgovornost
tudi na pisateljih.

Aleš Bjelčevič