[SlovLit] Pticki brez gnezda, ali humanistika ima smisel

[Miran Hladnik, Siol]

From: "Irena Blazinšek" <irena_blazinsek na hotmail.com>
To: <miran.hladnik na guest.arnes.si>
Sent: 22. september 2005 12:03

Subject: Ptički brez gnezda, ali humanistika ima smisel

Pozdravljeni,redno berem debate v SlovLitu, že zaradi tega, ker sem pač
slovenist in me zanima to področje. Ta sestavek pa je udaril na moje strune,
tako da bom tudi jaz dodala kakšno drobtinico iz mojih šolskih dni, ki še
niso tako davno v preteklosti ...



Res je, da se zanimanje za tovrstno literaturo ''slovenskih klasikov'' mladi
ne zanimajo več. Ne bom rekla da vsi, vendar večina te literature ne bere.
Razlogov za to je več.



Kot je opozoril na to eden od kolegov, ta vrsta literature postaja
ekskluzivno področje ''zlatih otrok'', nikakor pa ne zajame večje
populacije. Današnja mladina - oziroma današnji mladi živimo v sedajnosti in
za prihodnost. Medije obvladujejo predvsem računalniki, internet, mobilna
telefonija in televizija. Kaj nam bo torej koristilo branje takih starih,
dolgočasnih knjig, ki so povrhu še tako polževo počasi napisane? Se
opravičujem, če sem kako verno dušo slovenske besede prizadela, ampak take
knjige so ''out''. Mladi hočejo predvsem hitre zgodbe, akcijo, in dramo, da
jih drži v napetosti do konca, in jih ne spusti iz rok ... uh, strani. In
tega večina starejših avtorjev slovenske klasike nima. Seveda se najdejo
izjeme, vendar ostali večinoma pišejo o svojih mladostnih spominih,
dogodkih, ki so se zgodili, ko so bili še mladi ... in ti dogodki danes niso
več aktualni. Lahko bi rekli, da so že ''voda pod mostom''. Poleg tega,
danes si mladi ne znajo več predstavljati, kako je tako življenje sploh
potekalo. Spomnim se anekdote, ko so v Ameriki naročili otrokom, mislim da
že v osnovni šoli, naj narišejo kravo in jo pobarvajo. Kravo so narisali, to
že - ampak barva njene dlake je bila lila, tako kot v reklamnih spotih za
čokolado Milka. In kaj naj bi to povedalo o našem razumevanju sveta? Da
gremo tako hitro naprej, da ne opazimo najbolj osnovnih stvari. Naša kultura
se mutira v ''kiborg kulturo'', ki je zvezana skupaj z računalniki ter je
tam edina barva krav lila ...



In v šoli? Tam se učitelji trudijo predstaviti mladim kulturo, kot je bila v
starih časih, ne osredotočajo pa se na njene današnje vidike. Kako to
izgleda? Za primer bom podala tipično sceno iz srednje šole - zaradi tega,
ker tam pač spoznamo največ o literaturi našega naroda, vsaj po mojem
mnenju.



Profesor pride v razred, pove obdobje, ki ga bomo predelali, in začne
naštevati stare, zaprašene fakte zgodovinskih dejstev - letnic, krajev,
vzrokov in posledic. Kratek oris zgodovinskega obdobja, mrzel in sterilen
kot v kirurški dvorani. Če imamo srečo, nas profesor/profesorica opozori na
različne kulturne dogodke danes, ki so povezani s tem in tem pesnikom ali
pisateljem. Nato glasno branje odlomka, mogoče - ampak res samo mogoče! -
debata o izbranem odlomku, kaj je avtor povedal, ali mislil povedati s tem
in tem ... pa še to, da je ta in ta knjiga na seznamu za domače branje in jo
je treba nujno prebrati ... Uh. Ne, hvala lepa. Gremo na računalnik,
poiščimo obnovo literarnega dela, se ga napiflajmo in upajmo, da esej ne bo
imel preveč filozofskih vprašanj, ali da profesor ne bo odkril prevelikih
lukenj v našem znanju, takih, ki bi se lahko kosale s tistimi v švicarskem
siru. Obstajajo pa tudi zlate izjeme, ki zvesto poslušajo predavatelje in se
trudijo razumeti to že ''prazgodovinsko'' obdobje naše literature.



Današnja kultura je mestna kultura - mesto je center novih literarnih tokov
in smeri, novih idej in ideologij, ki se v milisekundah prenašajo s celine
na celino. Mladina odrašča v spoznavanju mestne kulture - posredno ali
neposredno, in ima potem težave z razumevanjem starejše kulture, kot so jo
poznali naši pradedki in prababice. Nekateri imajo še to srečo, da so
odraščali na podeželju, in so s tem posredno izkusili utrip kmečkega
življenja kot je bilo nekoč - vstajanje zgodaj zjutraj, oranje, košnja in
sušenje trave, obiranje in ličkanje koruze, trgatev, pospravljanje poljskih
pridelkov ... a vse to se konča zvečer, ko mladostnik namesto skupaj s
starši sede za računalnik in ''surfa'' po internetu v neki popolnoma novi
realnosti.



Sama menim, da bi bila rešitev v mešanici starega in novega - povezati
današnjo kiberkulturo preko aktualnih tem in dogodkov s preteklostjo. Ne
mislim suhoparnih primerjav v slogu '' danes imamo elektriko, prej pa ne'',
temveč da govorimo o problemih človeka v tistem času v primerjavi z
današnjim.



Saj tudi trdimo, da ima humanistika smisel, ne? Torej to tudi dokažimo!



Irena Blazinšek