[SlovLit] Anketa med ¹tudenti specialne didaktike; na koncu pa ¹e en èlanek

[Miran Hladnik, Siol]

From: "Boža Krakar Vogel" <boza.krakar na guest.arnes.si>
To: "miran" <miran.hladnik na guest.arnes.si>
Sent: 1. junij 2005 11:00
Subject: za kroniko

Rezultati ankete med študenti specialne didaktike 2004/05, pa nekaj
učiteljskih mnenj o pedagoškem usposabljanju

V maju 2005 sem študentom razdelila kratko anketo, ki naj bi dala povratno
informacijo o kakovosti didaktike književnosti ter o študijskem kontekstu, v
katerem se študenti pripravljajo na pedagoški poklic. Ker je ta priprava
tridelna ("tridimenzionalna", Krakar Vogel 2004), so se vprašanja torej
nanašala na specialno didaktiko, na strokovni del študija (slovenski jezik
in književnost) in na splošne pedagoške predmete. Odgovarjalo je 29
študentov, kar je cca 40% 3. letnika ljubljanske slovenistike. V ta zapis
vključujem tudi rezultate intervjuja z nekaterimi mentorji pedagoške prakse.

1. didaktika književnosti (predavanja iz didaktike slovenskega jezika so
študenti tudi ocenjevali -- seminarja zaradi nepopolnega izvajanja predmeta
po obstoječem predmetniku niso imeli, praksa pa je skupna; rezultatov sama
nisem natančno obdelala, okvirno so precej podobni tem iz "književnega"
dela)

Predavanja, ki so v prvem semestru in "na zalogo" govorijo o rečeh, ki jih
študenti preizkusijo v drugem, jim niso preveč zanimiva, ocena je le nekaj
nad 3 (od 5 točk -- samokritično: ne gre izključiti možnosti, da na to oceno
vpliva tudi izvedba predavanj). Malo bolje jo "odnese" seminar, kjer
študenti ves čas sodelujejo bodisi z mini nastopi ali krajšimi akcijskimi
raziskavami in tako "in vitro" začutijo značilnosti pedagoškega dela (ocena
se povzpne do 3,5). Najbolje pa študenti ocenjujejo "terensko" prakso
(strnjeno, zdaj 1-tedensko sodelovanje na šoli, hospitacije in nastope, kar
vse pripravljamo in spremljamo sodelavke Katedre za didaktiko slovenskega
jezika in književnosti, vodijo pa učitelji mentorji za skupine 3 študentov).
Ocena je v povprečju skoraj 4,5. Na vprašanje, ali si v okviru specialne
didaktike želijo kake dejavnosti še več, je 22 študentov odgovorilo, da bi
morali imeti več prakse, zlasti več nastopov. Skoraj enako velika je želja
po povečanju seminarja (21 od 29), ki jih z različnimi aktivnimi oblikami
pripravlja na delo v razredu. Veliko (15) jih je tudi menilo, da so se ob
teh dejavnostih prepričali, da si želijo opravljati pedagoški poklic in da
so zanj dovolj sposobni.

1.1 Dejavnosti pri praksi so študenti ocenili takole:

- Krajši vadbeni nastopi in vzorčni nastopi so dosegli najvišjo oceno, 4,2.
- Hospitaije in komunikacijo z mentorjem so ocenili s 4.
- Seznanjanje z učnimi načrti in gradivi ter možnost kratkih intervencij pri
učnih urah: 3,4.
- Z oceno 3 ali manj pa so ocenili: seznanjanje z reševanjem disciplinskih
problemov, sodelovanje pri učiteljevem delu zunaj razreda, seznanjanje z
možnostmi stalnega strokovnega izpopolnjevanja.

1.2 Mentorji o delu s študenti (približno ob istem času sem dobila od
nekaterih mentorjev tudi odgovore v krajšem pisnem intervjuju, ki naj bi
podal povratno informacijo o pripravljenosti študentov na praktično delo ter
sugestije za naprej)

a) Odgovore je prispevalo 12 učiteljev mentorjev (od letos skupno 23, od
katerih so nekateri pohvalno prevzeli po dve skupini študentov). Menijo, da
študenti pridejo na prakso dovolj strokovno pripravljeni (10 odgovorov),
pedagoško didaktično pa slabše (6 dobro, 4 ne, 2 delno). Predvsem ne poznajo
dovolj dobro diferenciacije v osnovni šoli in učnih načrtov, imajo tremo,
nimajo praktičnih izkušenj, imajo pa dobra gradiva za pedagoško prakso -- 
priročnike, sheme za opazovanje, pripravo. Sicer so študentje pri praksi
dovolj aktivni in motivirani (10 odgovorov), in če bi imeli več časa, bi
pridobili še več.
b) Učitelji na splošno menijo, da bi moralo biti pedagoške prakse več,
čeprav se mnenja o tem, koliko, razlikujejo (skrajni mnenji: od 3-4 mesece v
celotnem študiju do sedanje količine -- 1 teden). Večina pa meni, da 14 dni,
pa da bi morala biti po dva vzorčna (izpitna nastopa) pri jeziku in pri
književnosti ter nekaj krajših vadbenih nastopov. Cilj prakse je po mnenju
večine študentovo aktivno preizkušanje dela v razredu (10), le eden je
zapisal, da je potreben tudi pogovor; 2 pa sta zapisala še, da je cilj
poglabljanje odnosa do poklica in strokovnosti, in eden, da se od študentov
tudi kaj nauči (slednje v naših pogovorih po nastopih ugotavljajo tudi
drugi).
c) Menijo, da so za mentorsko delo že dovolj usposobljeni (9). Pri
morebitnem dodatnem usposabljanju bi želeli izvedeti, kako se študentje
pripravljajo v predavalnici, si ogledati posnetke učnih ur, izvedeti za
poudarke in izpitne zahteve, pa kako je v tujini, se seznanjati z novostmi v
stroki in problemi postmoderne nepismenosti.
č) Po mnenju večine bi morali mentorsko delo vrednotiti s posebnim
strokovnim nazivom in materialnim vrednotenjem (9).
Želijo si sodelovanja s fakulteto, čeprav so študenti dovolj resni, in je
prisotnost univerzitetnega učitelja po mnenju večine potrebna le pri
vzorčnih izpitnih nastopih.

2. Splošne pedagoške predmete so študenti številčno ocenili takole:

- psihologija: 3,4
- splošna didaktika: 3
- pedagogika: 2,9
- andragogika: 2, 3.

3. Strokovnih predmetov niso ocenjevali številčno, saj so bili vprašani,
česa so na splošno največ pridobili pri študiju jezika in književnosti, ne
pa, kaj menijo o posameznih predmetih (ali predavateljih). Izbrali so lahko
dve ponujeni možnosti in dodali eno svojo, če je niso našli v vprašalniku.

3.1 Študij slovenskega jezika:

Največkrat (20 odgovorov) so menili, da so se najbolj intenzivno seznanjali
z razvojem slovenskega jezika. Na drugem mestu (15 odgovorov) je poznavanje
jezikoslovne problematike po znanstveni sistematiki, sledi raba slovenskega
jezika -- obdelovanje in tvorjenje raznovrstnih besedil (7). Možnost "zavest
o vlogi slovenskega jezika v družbi" je obkrožil en anketiranec.

Njihove želje za študij jezika so: delo z besedili, uporaba znanja (13
odgovorov) obravnava sodobnih vprašanj, aktualno dogajanje v jeziku, jezik
medijev, reklam (5 odgovorov).

3.2 Študij književnosti

a) Znotraj literarne zgodovine so študenti največ pridobili glede poznavanja
posameznih avtorjev (15 odgovorov), poznavanja sodobne književne
produkcije -- pripovedništvo (7), lirika (2), sledi pregled celotnega
razvoja (4), zvrsti (3).
b) Znotraj literarne teorije pa naslednje vsebine: informacija o sestavi
literarnih del (11), uporaba pri interpretaciji (6), pregled različnih
pojmovanj književnosti (6), razumevanje vloge literature v sodobni družbi
(5).

Želje za študij književnosti so:

Več možnosti lastnih interpretacij in razpravljanja o doživljanju,
razumevanju, vrednotenju literarnih del (8 odgovorov), mladinska književnost
in teme iz učnih načrtov (3), povezanost tem -- obdobja, avtorji,
medkulturnost (3).

4. Drugo

a) Kar 21 anketirancev ob koncu 3. letnika pravi, da je bil študij
slovenistike zanje dobra odločitev. Največkrat (15) zato, ker si želijo
učiti, nato zato, ker so poglobili svoj odnos do slovenskega jezika in
književnosti (7), ker je študij zanimiv, nudi veliko možnosti za zaposlitev,
ker me zanima književnost (3 ali manj odg.)
Želijo pa si več uporabnosti (8), več dialoga med profesorji in študenti oz.
boljše odnose (8), aktualnost, povezave s humanističnimi predmeti (3 ali
manj odg.).

b) Dvopredmetniki so na vprašanje, kateri od obeh študijev je bolj izpolnil
njihova pričakovanja, menili, da
- primerjalna književnost (4)
- slovenščina (3),
- sociologija (3),
- sociologija kulture, zgodovina, novinarstvo (1),
- nobeden (1).

5. Ti rezultati so bolj problemsko kakor statistično relevantni. V
naslednjih letih jih bo mogoče primerjati z novimi. A tudi zdaj lahko
koristijo študentom za orientacijo o njihovih več kot zgolj individualnih
stališčih glede študija, prav tako pa tudi učiteljem vseh treh skupin
predmetov, ki sodijo v pedagoško usposabljanje.

Kažejo npr., da si študenti precej želijo v pedagoški poklic, imajo do njega
pozitivno stališče, in da tridimenzionalnost usposabljanja zanj jemljejo kot
potrebno dejstvo. V vseh treh skupinah predmetov (splošno pedagoških,
specialno didaktičnih in strokovnih) najdevajo tako dobre kakor slabe
strani, in to (če smo nekoliko samokritični), v smereh, ki jih zaznavamo
tudi sami. Ob tem dajejo nekatere sugestije, o katerih bi kazalo razmišljati
pri vsebinskih (pre)oblikovanjih študija jezika in književnosti ter
pedagoških predmetov

Vsekakor se mentorjem in študentom zdi praksa, kakor se je razvila v zadnjih
letih, v strukturiran proces opazovanja in postopnega delovanja,
nepogrešljiva sestavina dodiplomskega usposabljanja. Te dejavnosti ne gre
zamenjevati s pripravniškim stažiranjem, ki je zasnovano drugače, ni pod
ingerenco fakultete in v praksi podrejeno pragmatičnim ciljem ravnateljev in
šol (pripravniki so marsikje maksimalno obremenjeni, mentorji slabo
usposobljeni, medtem ko mi svoje usposabljamo na posebnih seminarjih,
idr. -- In če primerjamo ta del študija z medicinci, vidimo, da imajo veliko
praktičnega dela tudi že v času dodiplomksega študija pod vodstvom
fakultetnih učiteljev, potem pa še stažiranje.)

Ti odgovori potrjujejo še, da ne bi bilo koristno nekaterih dimenzij
usposabljanja učiteljev marginalizirati bolj, kakor kažejo dejanske potrebe
in izkušnje bodočih in že delujočih učiteljev, s katerimi, kot pravijo,
stoji ali pade šola in izobrazba nacije. Nemara bi jih bilo res treba za
kako malenkost okrepiti, npr. z nekaj več prakse, ki bo všteta v predmetnik,
pa s slovenščino za učitelje . (pa naj mi Humboldt oprosti).

Za konec le še odmev ene od mlajših mentoric študentom: "Ne vem, ali sem
bila v anketi dovolj jasna, kako zelo sem bila letos zadovoljna s študenti
in da mi je bilo delo z njimi prav navdušujoč izziv. Rada bi, da bi predmet
obdržali na takem nivoju, kot je sedaj . Veliko sreče pri pogajanjih vam
želim." (B. R.) --- Boža Krakar Vogel

=======

In še obljubljena povezava:

http://www.kakanien.ac.at/beitr/fallstudie/KKozak1.pdf/abstract -- Kristof
Jacek Kozak (Koper, Ljubljana): Culture as Identity: the Case of 1821.